korenjak.si/mon

V spomin Petru Kaduncu

2009-12-31T17:48:00.005+01:00

Z žalostjo v srcu sem izvedel, da je oktobra umrl Peter Kadunc. Medicinec, filozof, računalničar, pevec in še marsikaj. 5ra sem zavoljo njegove iskrive misli in elana s katerim se je loteval stvari res občudoval. Pogrešal ga bom, a tale njegov nasmeh iz Odenspiela ostaja z nami in nas bodri, naj ga ne "spominjamo na jamralski krožek".

Le še anekdota, ki nam jo je zapisal in z njo naredil življenja lepša: "Nekoc me je nek tip v petek zvecer (po tem, ko sva prijetno kramljala ob pivcu) "zategnil" domov, saj sem bil brez avta in so bile zveze slabe. No, in ko je komentiral svoje vrlo dejanje, je rekel (bil je moj sodelavec firmi) "Jaz imam cas biti dober. Najin sef je sicer dober clovek, ampak nima casa biti dober." Ko si pomemben in imas goro obveznosti, ti zmanjkuje casa za majhne pozornosti, ki jih naklonis ljudem okoli sebe, in ki naredijo (tvoje in druga) zivljenja lepsa."

Potopis bloškega turista – Od Møllehøja do pod Triglava

2009-09-20T03:23:00.005+02:00

Odpiram rubriko naprej v preteklost v kateri bom počasi objavljal moja starejša pisanja.
Bloški korak, oktober 2008:

Potopis bloškega turista – Od Møllehøja do pod Triglava

Smørrebrød

2009-09-19T15:00:00.001+02:00

PREDINTRO
Vzpodbuda dobro dene. Upam, da po letu suhih prihaja obdobje debelih krav za ta blog. Iz Napotovega zapisa v zapis (tudi na to temo imam nekaj za povedat) me bolj peče vest, da ta članek mastim že 3 leta … zdaj se pa – se že kar vidim! – ustavit ne bom mogel.

INTRO
Stric Toni je bil v šestdesetih na praksi na Danskem. Če je dežela že tedaj premogla več prascev in svinj (v pomenu živali, ne kategorija ljudi) kot prebivalcev ne vem. Vem pa, da je domače ob povratku (in torej zaključku službe "diplomiranega svinjskega pastirja" – hec, hec) razsvetlil z dvema danskima kulinaričnima poslasticama.
Prva se je – according to my father – imenovala "gréd". Dolgo je trajalo, da sem sladico, ki smo jo doma poznali pod tem izrazom povezal z "rødGRØDmedfløde" (v splošnem je "grød" kaša, v partikularnem pa jagodna hladetina, ki jo je z vzvratnim inženiringom fotr kar dobro poštudiral).
Drugi bi naj se reklo "samlebrot". In tako so oča ob vandranju po Kopenhagnu leta 2000 brez posebnega ženiranja povpraševali po specijaliteti imenovani "samlebrot". Meni se je vse skup zdelo "mal' neumno", a našel se je oštir, ki nas je poštekal. –"Aaaa, 'smørrebrød'!!," je najbrž dejal. Naročili smo 5 različnih. Jaz sem fasal rezino hladne tanko odrezane svinjske pečenke na nekem zanikrnem kruhu in obilo zelenjavne dekoracije. Prevevali so me mešani občutki. Tolažil sem se, da smo sigurno narobe naročili. Ali pa da gre za pajzel 2. kategorije, kjer servirajo hladno hrano od prejšnjega dne. Ne, to že ne more biti višek danske gastronomije, sem si mislil.
Seveda, kot najstnik nisem štekal skandinavskega minimalizma s smislom za harmonijo okusov in višek estetske dimenzije hranjenja mi je tedaj predstavljala bujno obdarjena kelnarca …

GLAVNA TEMA
Izraz "smørrebrød" je dobesedni ekvivalent nemškega "Butterbrot". Toda kjub askezi, ki jo obe zloženki nakazujeta, pomeni danska neskončno več.
Nekega sobotnega jutra pet let po kopenhagenski izkušnji, ko sem ravno na sveže osvojil, kaj pomeni "smør" in kaj "brød", sem vprašal sošolko, če je to črn rženi kruh namazan s putrom in obložen z vsem mogočim – kar srce poželi, pač. Prijela se je za glavo: "Kje pa! Točno se ve, kaj spada na določeno vrsto obloženih kruhkov, drugače niso vredni imena 'smørrebrød'!" Ko pa človek nadalje vrta, kaj in kako hitro ugotovi, da ta "točno se ve" drži v najboljšem primeru za širši krog družine.
Vseeno se da zaključiti, da v tem in tem primeru drobnjak mora biti obvezno prisoten. Ampak to le v Kopenhagnu. V Århusu je njegova raba v dani situaciji strogo prepovedana. V Odenseju pa je lahko, vendar samo, če je zunaj zračni pritisk konstanten in relativna vlaga ne presega kritične meje*. ;-)
Nauk: bodite izvirni in ustvarjalni, ampak ne preveč. Držite se nenapisanih pravil, kar zna biti za nepoznavalce tricky.

VARIACIJE NA TEMO
Torej brez masla in danskega rženega kruha ne bo šlo. Za prvi poskus bo zadoščal pumpernikl, ki ga držijo v Hoferju. Za drugič pa bomo njega pripravo jemali že na tem mestu. Kruh namastite potem pa za začetek uberite katero od teh kombinacij:

segreta domača jetrna pašteta s hladno rezino popečene slanine in rezino rdeče pese (če boste rdečo peso pripravljali sami jo ne ribajte temveč narežite na polcentimetrske kolutiče),
vložen hering (lahko v curijevi omaki), tanka rezina čebule, potresen s hladno, hrustljavo prepraženo čebulico (danci jo kupijo, jaz nasekljano čebulo popražim na zlatorjavo, dam na peki papir in hrustjavo posušim v pečici),
hladna rezinica svinjske pečenke (s hrustljavo zapečeno ekspandirano kožo), s sladkim rdečim zeljem in povrhu okrašena z rezino pomaranče,
hladna rezinica (rare) goveje pečenke, z remoulado in nasekljanim drobnjakom povrhu, opcija: kolešček trdo kuhanega jajčka ali
dimljen losos in gamberi z remoulado, rezino limone in svežim koprom za okras.

Igrate se lahko še s paniranimi ribjimi fileji (načeloma hladnimi) in ribami nasploh, suhomesnimi dobrotami (danci imajo neko reč na temo pršuta, Bog (in Primorci) mi to nespodobno primero oprostite), umešanimi jajci, svežimi kumarami, beluši, avokadom, kaprami, solato (ledenka je ta boljša), naribanim hrenom, kaviarjem, majonezo, limoninim sokom … Po potrebi osolite in popoprate.

OUTRO
Svoboda je bolj kot cenjena pravica in priročen izgovor velika odgovornost. Študentarija tudi hitro pripravljene (in skromno založenemu hladilniku primerno siromašne) variacije imenuje smørrebrød. Šifra: "Ni za obiske." Jaz si bom to herezijo drznil objaviti, ker ta hip nimam nobene lepše fotke pri roki. Če bi čakal nanjo, bi utegnil porabit še 3 leta za objavo tega prispeveka.

--
*Nekako tako, kot pri kranjski klobasi. Točno se ve, kako mora biti narejena, pa je niti dva mesarja ne naredita enako.

Potopis bloškega turista – Od Møllehøja do pod Triglava

2008-10-01T00:00:00.003+02:00

Leto na študentski izmenjavi na Designskolen Kolding je minilo, kot bi trenil in napočil je trenutek, ko je bilo treba – kot študentje radi rečemo – "domov domov". Za zapriseženega turista, kolesarja, naravovarstvenika, hedonista in študentskega reveža sploh ni bilo vprašanje "kako". Malo sem se pozanimal pri Dancih, kje se gre v Novo vas, ker pa nihče ni vedel, sem se odločil, da bom šel kar po bližnjici (torej najdaljši poti med dvema točkama). Odisejada po poti evropskih spominov in tovarištva me je vodila z Danske v Nemčijo, na Nizozemsko, v Belgijo in Luksemburg, pa čez Francijo nazaj na Švabsko in čez Avstrijo ter Italijo v Slovenijo.

Møllehøj – vrh Danske
Zaradi obiska dobrega prijatelja odhod prestavim za 3 dni. To je že dober obet!
Mathias me je peljal na najvišjo točko na Danskem, Møllehøj – ponos danske kraljevine, ki ga krasi obcestno počivališče in … norveška bencinska črpalka. Ideja je bila, da bi na pot krenil opoldne, a je bila ura mimogrede šest. Tako je odhod minil v znamenju 7-urne zamude (na 3 dni podlage!). Čas pa res ni kolesarjev gospodar.

Buxtehude – nižje od Hamburga
Debelo uro vožnje iz Hamburga leži prestolnica pravljičnega sveta Buxtehude. Nekoč, davno tega, se je tam odvijala tekma epskih razsežnosti med ježem in zajcem, ki sta jo nadrobno popisala brata Grimm. Jaz pa vam bom povedal, kako sem iskal sošolko s tečaja danščine. Ime ji je bilo Merle, kako se je pisala ali na katerem naslovu naj bi živela, se nisem več spomnil. S pomočjo prijateljev se je čez čas izkazalo, da iščem stanovanje Junge. Ob vstopu v mestece zavijem v prvo kebabdžinico in vprašam, če poznajo Jungejeve. Niso. So mi pa posodili telefonski imenik, da si izpišem številke ljudi, ki se tako pišejo, in ni jih bilo malo. Poskusim še pred rotovžem. Nadlegujem naključne mimoidoče – vse brez uspeha. Nakar sedem na klopco in se spravim klicarit … Telefon ni poceni, a investicijo opravičujem s tem, da se lahko ob morebitnem uspehu, tako kot pri Philippu preteklo noč, tudi tukaj nadejam udobne namestitve in obilnega zajtrka. Nič! Zadnje upanje je mlad par, ki gre mimo. "Oprostita, a mogoče poznata Merle Junge?" – "Žal ne," se mi smejita v faco. Je bil pa fant zelo ustrežljiv in se ponudil, da bo poklical informacije. Na žalost pa tudi Deutche Telekom ne pozna Merle Junge. A pob ne odneha: "Ti, kaj pa policija? Na policiji bodo ziher ved’li …" Na tej točki smo se že tako "fajn" razumeli, da bi z lahkoto vprašal golobčka, če lahko prenočim v njunem stanovanju. Toda ideja, da grem na policijo, je bila tako intrigantna, da se ji nisem mogel upreti. Grem tja, a možje postave vendarle niso Stasi, zato se je tudi poslednji poskus končal klavrno. Boj z mlini na veter je bil tako zabaven, da bi šel gotovo še na pošto, če ne bi bil ravno gospodov dan.

Ahlerstedt
Tiste nedelje sem potem kampiral na posestvu neke vrtnarije, uteho za neuspeh pa sem doživel že sledečega jutra, ko je navsezgodaj začelo liti kot iz škafa. Namreč, ko sta bila šotor in spalka dodobra premočena, me je prišla "gazdarica" povabit v vrtno uto. Teh nekaj korakov je bilo strateško gledano vrednih neprimerno več, kot če bi tega dne prekolesaril 200 km. Še sploh vedoč, da sem potem v kurilnici posušil vse stvari in dobil še "arcnaj" kamilični čaj in telečjo obaro za brezhibno regeneracijo.

Maastricht – kaj je to?
Ker se na denar ne zastopim, ne bi vedel točno povedati, kaj so se zmenili vrli možje Evrope v Maastrichtu, lahko pa rečem, da gre za prav fletno mestece ob reki Maas. Če lahko za nemške "Fahrradstrecke" trdimo, da so prav zgledno urejene, je treba priznati, da so nizozemske kolesarske steze še za odtenek bolj. To v kombinaciji z ravno pokrajino zagotavlja zelo gladek in legak tek kolesa. Ob reki gre tako vse do belgijskega Liega.

Houffalize
Dan je lep, klanec pa strm. Živcirajo me belgijski "hillbilliji", ki vozijo prav po balkansko. Res, kako različni sta si ravna Nizozemska in izrazito nagubana Belgija! Učbeniki geografije tega ne zaobjemajo.
Gostoljubje to noč izkaže teniška dvorana v Houffalizeju. Zgleda, da jo puščajo odklenjeno po načelu: "Imamo zmeraj odprto, pa do zdaj ni še nikoli nihče ničesar prinesel." Tudi jaz jim nisem ničesar pustil.

Wintrange
Potem pa se je zgodil Luksemburg. Pa saj to je krasno! Prečudovita dežela. Nemški "ordnung" doteran do obisti, zraven pa še kanček francoskega občutka za stil. Za ilustracijo: vsak prometni znak ima tlakovanih nekaj pednjev okoli droga, da lahko trato ob cesti brezhibno pokosijo.
Ravno pravšnji hribčki poskrbijo, da vožnja ne postane monotona. Drevoredi vzdolž cest napravijo kolesarjem prijetno senco in očesu dopadljivo avenijo. Kot bi človek vozil po nekem prototipu domovine iz sanj.
Nato pa poči! Zdrami me utrgana napera, ki je razčesnila še del obroča, v katerega je bila vpeta. Hvala Bogu, da je bilo na zadnjem spustu, le nekaj sto metrov pred vmesnim ciljem. To je bil Wintrange, kjer sem se udeleževal delavnice o oblikovanju in trajnostnem razvoju. Tam me odprtih rok sprejmejo Phillipe, Chris in Katrine. (V obratnem vrstnem redu, ampak kot bi rekel Serpentinšek z Radija GA-GA: "Gospodar je gospodar, človek je človek, baba je pa hudič.")
In še nekaj. Toliko "fukiš" avtov kot tukaj ne vidi človek niti v mondenih letoviščih ob hrvaški rivieri, ki so jih okupirali premožni švabski turisti. Če avto že ni težkokategorni SUV, se mora na zadku svetiti vsaj tak ali drugačen "C" (cabrio, cece, cougar, cayenne itn.). Ni še čisto dokazano, a govori se, da je vsa ta zloščena pločevina zgolj kompenzacija za manko moškosti deset centimetrov pod popkom.
So pa zanimivi ti Luksemburžani. Včasih dobiš občutek, da so tako pametni, da jim kar škodi. Iz rdečega grozdja delajo belo vino – pa sploh ni tako napačno. In vinograde špricajo kar s helikopterji. Pa ne vem, a je to zato, ker je tukaj taka prestrašna bogatija ali zato ker so leni. Slednjo možnost se da na primeru cestarjev hitro demantirati, tako da ostane samo prva.

Luksemburg
Tiste dni, ko sem pohajkoval po veliki vojvodini luksemburški, sem obiskal tudi Katarino in Paula, ki sta šla tja za prevajalca. Zvlekla sta me na prvovrsten slovenski rojstnodnevni žur. Čevapi in dobra družba so me spomnili, da bo treba domov.
Na dan odhoda se je začela agonija s popravilom kolesa. Ugotovil sem, da verižnikov ne bom mogel zamenjati s starega na novo kolo sam (in za ugotovitev porabil skoraj celo popoldne in uničil nekaj kosov orodja). A to ni vse, ugotovil sem še, da je ob "velikem poku" počil tudi okvir kolesa. Ker "švas aparati" ne rasejo na drevesih, sem premaknil odhod na naslednji dan. Še sreča, da se je hitro našel možakar, prostočasni varilec. Delo je opravil "vrhunsko" – zvar je zdaj zagotovo najmočnejši člen kolesa. Prav lep pa ni. Pink iz Loškega Potoka bi z 0,5 promila v krvi gotovo potegnil lepšega, a podarjenemu konju se ne … Ključno je, da ko vas bo skušal lokalni trgovec z bicikli prihodnjič nategniti, da je ALU okvir boljši od železnega, se ne dajte. Mogoče je boljši za njegov žep, za povprečnega kolesarskega turista pa kilogram gor ali dol (pri 120-kilskem tovoru) – ocenjujem, da bi jaz s tako nobel kolesom še dandanašnji ždel v Philippovi graščini. In ko vas bo kak pametnjakovič prepričeval, da je 27 prestav bolje kot karkoli manj, mu povejte, da bi vi raje imeli le eno prestavno razmerje, pa zato tisto toliko bolje preračunano. Če pa že, potem se v praksi rabijo samo tri: eno za navkreber, eno za po soncu in eno za v senci (ali oblačnem).

Schengen in Glina na Blokah
No, ko je že kazalo, da so vsi problemi mimo, sem pogruntal, da mi je prodajalec "uturil" obroč z luknjo za mali francoski ventilček. Pa kaj je neumen?! A misli, da bom jaz z mojo malo pumpico na roke štokal do 6,5 bara?! Na srečo je bila "bormašina" za predelavo na avtomobilski ventil v bližini in sem jo končno lahko mahnil naprej nazaj proti domu.
Smer – prva črpalka. Torej Schengen. To selo, nekakšno evropsko Jajce, pa res ni vredno vsakodnevnih omemb v poročilih. Če že, bi lahko kvečjemu enkrat omenili, da ta kraj slavnega imena cveti od vikend turizma tipa Ponteroso, KGM, Lenti, Điđi z Opčin …, saj si predstavljate, ne? Čez palec bi si upal trditi, da imajo tu največ bencinskih servisov na prebivalca. Predstavljajte si, da bi imeli na Glini tik za občinsko mejo osem velikih Shellov, Aralov, Q8-ov itd. Med neskončnimi stalažami viskija in cigaret se je naposled našla tudi ena pumpa.

Apach na Francoskem
Ne iz nuje, ampak v duhu rdeče iz francoske zastave, me pot vodi v južno sosedo. Ker pri potovanjih – v nasprotju z oblikovanjem in prestavami na kolesu – velja reklo, več je več, naredim nekaj 10 km ovinka. Se pa zastavlja filozofsko vprašanje, kaj je merilo za štetje, da te je pot vodila skozi toliko in toliko držav. Je npr. dovolj, da zgolj stopiš na francosko zemljo in se obrneš nazaj v Nemčijo? Obstaja minimalni čas, ki ga moraš tam preživeti ali moraš deželo nemara zapustiti na drugem mejnem prehodu, kot si vanjo vstopil?

Malborn in tekoča Nemščina
Po poti kontempliram o eko fundamentalizmu in skušam z zrnom soli reflektirati delavnico ter famo okoli čarobne besedne zveze "trajnostno oblikovanje". Jaz potujem s kolesom predvsem zato, ker sem pravi turist (torej nekdo, ki gre na turo – v nasprotju s popotniki, ki jih agencije vlačijo z avtobusi in avioni po potovanjih), ne pa ker bi skušal zmanjšati svoj CO2 odtis. Mislim, da lahko vsak kmečki pobič ali deklič, ki uživa mleko, ki mu ni bilo treba zaradi pakiranja v tetrapak najprej na sto kilometrsko pot v Ljubljano in nazaj in dela za eno od bloških termoizolacijskih tvrdk, mirne duše pošlje solit vse "smart-ass-green-peace-ovce", ki se pojajo z merilcem radioaktivnosti po Krškem polju in ljudem v razvitem svetu vzbujajo občutke krivde zaradi izpustov CO2-ja. Ti tipi v nekaj življenjih ne bodo naredili toliko dobrega za ta svet.
V Malbornu pod večer nabašem ravno neko farno fešto. Spričo dehidracije stisnem pivo skoraj na dušek, potem se pa tako zapričam z domorodci, da čisto pozabim, da sploh ne znam nemško; morebitne luknje v besednem zakladu mojstrko mašim z danskim grgranjem. Mimogrede smo se zmenili za kampiranje ob nogometnem igrišču.

Tauberbishofsheim
Vožnja po ali ob "bundes" cestah je suhoparna. Tudi vožnja ob rekah zna biti na trenutke dolgočasna, vendar pa leti ko sneta sekira. Pogled pomirjajoč, hrupa ni, prehitevanje tipi-topi spedenanih nemških kolesarjev brez kondicije vpliva blagodejno na samozavest.
Ko tako vozim po zibelki protestantizma in gledam cerkvice s križem in petelinom na zvonikih, se spominjam socializma. Prav trdo ga nisem imel nikoli prilike izkusiti. Spomnim pa se, da smo nekoč pri likovnem risali silhueto namišljenega kraja. Otroci smo "skyline" risali z otroško pametjo in kmalu so začeli nastajati tudi turni, kot smo jih bili vajeni od sv. Mihaela, sv. Trojice in še kje. Nakar pride mimo tovarišica in zatre našo ustvarjalnost, češ turen s križem pa že ne sodi na šolsko risbo, saj nismo pri verouku! Kaj pa sedaj? –"Pa predrugačite križ v kroglo in bo to stolp mestne hiše." In smo. Nakar ji pade na pamet, da bi lahko iz krogle narisali sonce. Ali pa … In tako je nastalo kak ducat risb, ki so jim vrh streh kraljevali ogromni petelini, antene in sončki, ki so bili predelani iz že itak disproporcionalno velikih krogel na "rotovžih". Da bi te prekrasne umetnine kdaj razstavili na šolskem, hodniku ne pomnim …
Gledam tudi vetrne elektrarne. Kot kolesarju mi vsakič, ko vidim stoječe vetrnice, zaigra srce, saj v brezvetrju ne more pihati pregovorni veter v prsa. Kot faliranemu štromarju in prostočasnemu provincialnemu ekologu pa se mi para srce – toliko proč vrženega denarja za prazen nič – vrag naj pocitra tistega, ki je mislil, da se bodo vetrne elektrarne obnesle tam, kjer prej mlinarjem 1000 let ni na misel padlo, da bi zgradili mline na veter.

Rothenburg nad Tauberjem
Mimogrede priromam do kraja kolesarske steze ob reki Tauber in se zapeljem skozi lepo ohranjeno srednjeveško mestece Rothenburg. Prava turistična meka za bledolične ruske tajkune.
Kosilo: kolesarski makaroni a lá Suhadolc, popravljeni z dvema žlicama t. i. "mešanice prvovrstnih provansalskih začimb". Vozeč mimo jablan, ki odmetavajo viške letine, sanjarim o štrudlu iz zgodnjih jabolk, župci iz sveže zelenjave, pečenih bučkah, filanih paprikah in stročjem fižolu v solati. Če bi bil to moj kolesarski menu, ne bi imel skoraj takega »ferštopfunga« kot pred 20 leti v kampu v Savudriji, ko so mi morali po štirih dneh zagroziti z Donatom. Ker sem mislil, da je to ene sorte "bormašina", ki te odpre, me je strah nemudoma pregnal na potrebo.
Prva tabla za Monakovo (München) – zdaj smo pa že skoraj doma.

Erding pri Monakovem
Koruzna polja zamenjajo nasadi hmelja in potrdijo domnevo, da sem na Bavarskem. Premišljujem, kje bi se še kaj dalo – tako po vagabundsko – prespati, ne da bi moral zjutraj pakirati šotor. Zaželim si, da bi se ene noči na skrivaj, tako kot kak "rabšic", zavlekel v lovsko opazovalnico in na neki način se mi želja še istega večera uresniči.
Naključnega kolesarja pobaram po vremenski napovedi in poda jo v štirih besedah: "Abend und morgen: Scheiße!" In res – samo zavlekel sem se pod nadstrešek koče neke ribiške družine, že se je utrgalo nebo. Padati ni nehalo celo noč in cel dan. Istočasno sta se veter in toča v Sloveniji poigravala z veliko čvrstejšimi strehami kakor ta, pod katero sem vedril.
Naslednji dan pa taka forma, kot bi se telo zarotilo proti vsem zalogam holesterola in jih hotelo pokuriti kar v en mah. Celo dopoldne brezhibno oblačno vreme (za tisto tretjo prestavo).
Opoldanska pavza ob Kimskem jezeru. Skupaj z nizko oblačnostjo se razkadi tudi optimizem. Na obzorju se pokažejo Alpe in v ušesih mi zaigra Golica. Preostanek etape pa vseeno pretrasiram in izberem domnevno lažjo pot mimo Hohfilzna (biatlonsko središče) namesto načrtovane mimo Lofra (kajak-kanu na divjih vodah). Napaka. Pa nič hudega: en prelazek za ogrevanje ne škodi.

Zell am See
Zgleda, da je Marija Terezija za izboljšanje gmotnega položaja kmetov dala Slovencem agrarno reformo, Avstrijcem pa turistično industrijo. Namreč, na 50 km nisem videl ene njive, kjer bi lahko narabutal krompir za večerjo. Je pa, zgleda, še iz prejšnjih časov tam ostal en senik, ki potepuhe nagovarja s tablo, ki nepovabljenim izrecno prepoveduje vstop. Spalo se je tako sladko, kot da bi bilo prepovedano.
Vzpon na Großglocknerpass za dobro jutro. Nekaj minut kasneje ne morem verjeti lastnim očem; na vrhu me je že dohitel Zakrajni Robert, ki mi je prišel delat družbo. V dvoje gre hitreje, pa še enega Roberta imava, ki v spremljevalnem vozilu skrbi za vodo.

Trbiž
Rečeno mi je bilo, da se najbolj splača iz Beljaka na Jesenice mimo Trbiža in naprej po stari železnici, ki so jo predelali v kolesarsko stezo. Rečeno storjeno. (Za povrh bo to še država več – več je več. ;) )
Izkaže se, da so (pre)močni gradbeni lobiji obči in ne le slovenski problem. Denarja za gradnjo takih in drugačnih cest je dovolj. Ko bi bilo treba plačati kako intelektualno storitev, npr. grafičnega oblikovalca, da napravi grafično podobo in usmerjevalne table, se pa ustavi. Investitorji si mislijo, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Tako mi v Trbižu ne preostane drugega, kot da s svojo "TV Koper Capodistria" italijanščino vprašam, kam. Kolesarska steza si zasluži čisto desetko. Takisto pa tudi usmerjevalne table vzdolž steze na slovenski strani, da ne boste rekli, da znam samo šimfat.

Nova vas
Upoštevaje, da je oblikovalcem vzelo 5000 let, da so na potovalne kovčke nadeli koleščka, gre tukaj iskrena pohvala inženirjem, ki jim je v pičlih 200 letih uspelo napraviti plašče za kolo, ki se ne predirajo. Tako sem po osemnajstih dneh in več kot 2500 kilometrih brez ene predrte gume ugledal zvonik sv. Mihaela.
Povsod je lepo, doma je najlepše. Pojdite se klatit po svetu, pa boste videli.

Hollyday comeback

2008-07-30T00:05:00.001+02:00

Hi Simon

It was mighty fine to see you again, its been too dam long.
It was awesome to enjoy some good food and nice alcohol.

I know that for a Slovenian the mountains of Denmark most have been an ambivalent feeling. Well... we're dam proud of them. Thank god the camera ended up working so we can share some photos from the top of the world with the rest of it.

Hope to see you soon. You are always more than welcome in Holland.

Mathias

Globalizacija*

2008-07-05T18:52:00.002+02:00

Ko Slovenec
na danskem B&O televizorju
v dnevni sobi slovenskih južnih bratov
živečih na danskem
gleda slovensko nacionalko,
ki oddaja dansko risanko
s slovenskimi podnapisi,
a raje posluša danski original.

Šlo bi tudi obratno, če bi bil jaz boljši ambasador Slovenije in bi nahecal kako kolegico,
da bi danska kuharica
na slovenskem Gorenje štedilniku
v kuhinji na danskem živečega Slovenca
kuhala v (skoraj) danski trgovini kupljeno
slovensko Droga polento
po v danščino prevedenem receptu
za slovenske koruzne žgance.**

--
*Ali ping-pong slovensko-danskega prijateljstva …
**Varianto s Poli salamo in Adria prikolico pa prepuščam vaši domišliji.

Neumnost človeška je brezmejna III in osnove termodinamike

2008-06-01T19:17:00.000+02:00

Ta druga sostanovalka – dasiravno redoljubna – ni nič boljša od prve. Očitno je pri srednješolski fiziki prespala vse ure termodinamike.

Louise v svoji presveti vestnostni ostanke hrane takoj po jedi porine v hladilnik. Vse lepo in prav, če ne bi šlo za nekaj litrov juhe, ki je še pred nekaj trenutki vrela na šporhetu. Da solata ovene še preden zapre vrata hladilnika, je jasno. In naj se trudim razlagat kolikor hočem, punca ne lajšta tega, da pisker, ki ga postaviš v (hladno) vodo in malo pomešaš, takorekoč v momentu izenači temperaturo z okolico. Draga Lojzka, nimaš pojma.

Da sploh ne omenjam bistroumne navade hrambe česna v hladilniku (do mojega prihoda v stanovanje). Blagodejna temperatura in visoka vlaga sta bili kot dobro načrtovana "topla greda", da je česen v nekaj dneh kalil in ga je 3/4 vrgla stran.

Našteval bi lahko še ure in ure, a tak sadist pa vseeno nisem.

(Konec nadaljevanj.)

P.S. Dolžan sem še epilog drame z njenimi izposojeno-ukradeno-pogrešanimi očali. Konec aprila, ko so bila očala de facto razglašena za izgubljena, se je v pogovoru s sošolcem pokazalo, da ležijo pri njemu doma. Konec dober, vse dobro.

Bentenje čez bentenje

2008-05-31T14:12:00.001+02:00

Vsako rajžo, ko se usajam v rubriki "bentim", sem po objavi še slabše volje.

Občutek imam, da je tri četrt slovenske blogosfere neko jamranje in kazanje s prstom na druge in na banalne probleme.

Podobno kot kolumnisti, se vsi spoznajo na vse, imajo mnenje o vsem in kritizirajo (beri: pljuvajo) vse povprek. In če je to v mnenjskih člankih žurnalistov še nekako sprejemljivo (v skladu s sintagmo, da je le slaba novica dobra novica morda celo pričakovano), saj gre mnogokrat za ugledne ljudi, ki so v življenju že nekaj spoznali in so si z dejanji in v številnih zapisih poprej pridobili ugled in izpilili stil, pri blogerjih neredko pogrešem vse lastnosti po abecedi od avtoritete pisca do žilice za pisanje.

Še najhujša pa so jadikovanja o osebnih problemih in zarotah in celemu svetu, ki se je obrnil proti pisunu. Kot da bralstvo ne bi imelo že dovolj težav v svojih življenjih. V skladu z našo zavistno miselnostjo dobesedno ali med vrsticami kar naprej berem tisto, da če je meni krava crknila naj pa še sosedu.

Vsi skupaj tarnajo nekako v duhu Petrovega zapisa Naj nekdo nekaj naredi, da mi bo lepo!

Preljubi, vem, da s tem udrihanjem negiram samega sebe. A hočem reči, cenjeni kolegi, bodite zaboga malo bolj optimistični! Resda ni vse zlato kar se sveti, ampak saj tudi ni vse drek kar smrdi!

FOTO: JANA ZORNIK

Dan mladosti in maturantska parada

2008-05-25T02:24:00.000+02:00

Prebral sem, da so tudi letos maturantje plesali. Če se ne motim, je ideja za največjo četvorko na svetu pred leti vzklila iz udarniške akcije obujanja Titove štafete.

In kaj beremo v cajtengih zadnja leta? Da se je obujanje ideje o bratstvu in edinstvu in Titovi štafeti sprevrglo v največjo manifestacijo turbokapitalističnega vrtičkarstva in individualističnega pehanja za slavo in denarjem.

Draga Urška, draga Plesna zveza Slovenije in dragi morebitni drugi organizatorji, sram vas bilo!!!

Vsem ostalim pa vesel dan mladosti, 25. maj.

FOTO: MATEJ DRUŽNIK/DELO

Neumnost človeška je brezmejna II in špinača

2008-05-24T23:59:00.000+02:00

Ta Marie tudi rada kupuje izdelke, ki so v akciji. Resnica je pravzaprav še preprostejša. Ona pač rada kupuje. To ali nekaj rabi ali ne je povsem irelevantno. In lepo prosim, če je artikel v akciji z nakupom dobesedno dela dobiček, torej služi denar.

Vok blending zelenjava, kilo zmrznjene špinače, kečap na zalogo, dve remouladi in tako naprej v nedogled … dokler ni hladilnik nabito poln in vsi roki uporabe pretečeni. Ker sva z Louise rabila zamrzovalnik je bilo odločeno, da nekaj od Mariine krame zmečeva v smeti. A zločin bi bil metati hrano stran. Pomislim na sirote v Afriki in posvojim frišno zapakirano špinačo.

(Slika je simbolna.)

Priprave špinače za kak ducat obrokov* se lotimo takole:

2 žlici olivca,
1 čebula,
4+ stroki česna,
krepka žlica vegete ali jušni koncentrat.

Pražimo ca. 5 minut. Dodamo:

3 žlice moke.

Poajmprajamo. Primešamo:

900 g špinače,
4 dl mleka.

Kuhamo ca. 5 minut. Začinimo:

sol, poper.

S paličnim mešalnikom zblendamo in dodamo še:

2 dl kisle smetane in
žlico masla.

Z njo pa pire krompir in jajčka na ocvirkih ali slanini, mmmm. In kuhanje poštokanega krompirja na danskem sploh ni preprosto, ker ponavadi manjka pripomoček za tlačenje! Impro rešitev neljube hardverske zagate je palični mešalnik, ki ustvari zelo gladko maso izjemno viskozne konzistence. Skoraj kot pire iz instant praška ali menze v Rožni.

Če nimate te (ne)sreče, da bi imeli potratno sostanovalko, ki bi vam kupila špinačo bodo v teh dneh ugodna izbira koprive. Okus vsaj tako dober, če ne še boljši, pa še rekreirali (beri: zlačnili) se boste ob nabiralniški akciji!

(Nadaljevanje prihodnič …)

--
*Nič bat, če kaj ostane se iz ostankov (pireja in špinače) naredi krasna krem juha za drugič.

Audio Walk study case

2008-05-23T22:00:00.004+02:00

Oni dan sem moral malo posodobiti spletne strani Mihovega Audio Walka Ljubljana in sem se domislil zaznamka, ki je bil na hitro nakracan v mojo beležko lani poleti (za ta blog, ki tedaj ni bil operativen):

Audio Walk >>
g-walking man >> http://freelineskates.com/ >>
g-map san mateo >> http://www.fourio.com/web20map/ >>
g-wiki silicon valley >>
http://en.wikipedia.org/wiki/Silicon_Valley

Čisto točno se ne spomnim več, kaj se mi je zdelo tako prestrašno navdihujoče, a v grobem gre ta dadaistični tok misli in brezciljnega surfanja takole:

Za favicon Avdio sprehoda sem risal možakarja, ki hodi in sem poguglal, če najdem kaj uporabnega.
Med zadetki (nemara celo plačanimi oglasi) me je odneslo na Free Line Skates, kjer sem v kontaktih videl da so "izumitelji" iz San Matea (vsaj tedaj so bili, pa mislim, da so imeli objavljen tudi pozdrav za njihove tovariše, ustanovitelje youtuba).
Da ne bi bil tako neveden kot so neumni Evropejci, ki ne vejo, kje je npr. San Jose (ne, tisti, ki ga imam v mislih ni v Mehiki!) in se hkrati zgražajo nad ignoranco Amerikancev sem poguglal San Mateo.
Odneslo me je na stran z zemljevidom Web 2.0 podjetij.
Začel sem se spraševati, kako točno je geografsko definirana Silicijeva dolina in sčekiral Wikipedijo.

A kar je bolj važno, ozavestil sem trenutek, pot do njega in se v duhu Magnolije* vprašal, če je vse skupaj le golo naključje. Premlevat sem začel povezavo med Avdio sprehodom in vsemi tistimi superuspešnimi start-upi, ki v Silicijevi dolini poganjajo kot gobe po dežju. Ne, to ne more biti naključje!

Samo pomislimo, da so fantje iz youtuba, googla in facebooka v nekem trenutku najbrž začeli dovolj podobno kot Miha. Četudi boste ugovarjali, da mešam jabolka in hruške je treba priznati, da je Avdio sprehod neki znanilec. Je simbol mladosti, smelosti, poguma in delavnosti, ki nam jih tako pogosto manjka … Miha pa dokazuje, da korajža velja! Dokler ne poskusiš, ne veš. In več ko bo Mihov, bliže bo Dolina Šentflorjanska Dolini Silicijevi. Stanko Blatnik bi rekel: "Upajmo si mislit."

Naj navržem še nekaj nekoherentnih povezav:

Finance o Avdio sprehodu
TiPovej, nekje je treba začeti
Kristjan Pečanac, serijski podjetnik, ki ve veliko povedat o venture kapitalizmu
Paul Graham o tem, zakaj ni več Googlov

--
*Ta film sem pogledal šele pred kratkim (t.j. dolgo po zapisu v beležki), potem ko sem na Mihovem blogu prebral opis Moči jubezni, si ga ogledal in se navdušil za delo Paula Thomasa Andersona. Je to tudi ena od tistih reči …?

Sophia Maj Orchestra – bis

2008-05-23T21:42:00.000+02:00

Sedaj, ko sem vsebino digitalca pretankal v računalo in 8-minutni 360-megašni video-bootleg naložil tudi na Tubo, objavljam še en zabis.

In glede na to, da so sinoči zastonj šenkavali nek kvazi demo CD smatram, da je le-ta namenjen tudi javni rabi in promociji benda: dolpoteg tukaj.

Sophia Maj Orchestra

2008-05-22T00:45:00.000+02:00

Preštevilnim obveznostim navkljub sem se pustil zvabiti na koncert Sophie Maj Orcheststra.

Mislim, da sem – spričo pregorevanja zaradi preobilice dela – naredil prav. Tonyu zasedba vleče na Portishead, meni pa je – že ko sem jih septembra prvič poslušal – misli odneslo v začetke empetri revolucije, ko smo po frizbi netu (disketah 3,5") prenašali prve priatske komade med katerimi sta bila tudi Don't Speak in Just a Girl od No Doubt-ov. Saj ne toliko muzika, kot barva glasu Majeve. Pojava, performans in predanost je pa čista Vesna Zornik.

Sem ravno zadnjič gruntal, kako je zanimiv ta muzikantarski šov biznis. Seznanil sem vas že z dvema vrhunskima danskima zasedbama: Ibrahim Electric in Analogik. Vključno s tem "orkestrom" so že trije. A splošna percepcija danske glasbene produkcije bo še vedno Aqua in Barbie Girl ter Olsen Brothers z Evrovizije.

Za splošno razgledanost je treba poznati vsaj še najdolgočasnejši danski bend, kot se sami radi pohecajo (ha, ha, ha, kako smešno!), TV-2. Popevke za staro in mlado, nekakšni danski Čuki pač.

Kar mi ne gre v račun je, zakaj uvoduma omenjeni ali celo še bolj mainstreamerski Kashmir (a la naša Siddharta) ali VETO (recimo naši Psycho-Path) ne bodo nikoli nič več kot le ta glavni na vasi.

Podoben šmoren z glasbeno industrijo kot v Sloveniji in na Danskem je tudi na Norveškem. Razen muhe enodnevnice a-ha je vse skupaj ena mizerija. Iz 2 Many DJs (morda Umek?, prešvoh poznam) in Black Debbath (kajpavem Slon in Sadež al pa Zmelkoow, podobnost imena z Black Sabbath ni naključna) dvomim da bo sevala kdaj kaka silna slava.

Finska mašinerija je morda za spoznanje (pa ne prav dosti!) boljša. Za prgišče semi-uspešnih se v soju žarometov že najde: Lordi, Leningrad Cowboys, Apocalyptica, Nightwish in HIM.

Čisto nasprotje se (laiku) zdijo Švedi (ABBA, Roxette, Ace of Base, The Cardigans, The Hives, Europe, José Gonzáles, Hammerfall …) in Islandci (Björk, múm, Amiina …), katerih produkcija je vsaj za ligo višje in dejansko parirajo Angležem in Amerikancem (še posebej če pogledamo per capita).

A je komu jasno kako to?

Zračni napad na Kolding

2008-05-21T08:17:00.002+02:00

Pogumna četvorka s Krajnskega, ki se je oglasila pri meni za vikend je v torek zjutraj, ravno še pravi čas, pobrala šila in kopita in odšla. Pozno sinoči in davi zarana so skratili našo pravico do spanja zvoki siren: "Jebelacesta, Al Kaida," si mislim … pa ni bilo tako hudo. Le v pristanišču je nekaj zagorelo in se je nad nami vil strupen dim. Tako smo nekaj ur, do preklica nevarnosti ob desetih, ostali v haus arestu.

Je pa ta Kolding res kraj nesrečnega imena! Poročal sem že, kako jim je pogorel grad. V spomin na 200-letnico tega dogodka so to prekrasno obnovljeno čudo arhitekture vnovič požgali.

To pa še ni vse! Pred leti je v zrak vrglo skladišče pirotehnike:

Piromani … menda bo res najbolje, da grem drugo leto domov.

Švedska družina

2008-05-14T23:17:00.000+02:00

Omenjajoč regres, fešto in družino … Takoj ko je bil regres nakazan na bančni račun ga je bilo treba pretopiti v konvertibilno valuto. Priložnost se je ponudila v lokalnem diskaču Pitstop, kjer je koncertiral švedski elektropop (karkoli še en žanrski oksimoron pomeni) artist Familjen. Luštno, zelo poslušljivo.

Turizem, šolstvo, zdravstvo in sociala

2008-05-14T20:46:00.004+02:00

Turizem
Kot že rečeno imamo zadnjih nekaj tednov prav krasno vreme, ki meji že na kičasto in na trenutke skoro prevroče ;-). A kot kaže, bo konec tedna "odinalo", tako da bodo obisk drameljsko-blejske naveze pričakale avtentične oblačno-vetrovne razmere in bo spoznavanje dežele res celostno, vseobsegajoče.

Šolstvo
Upam, da mi šolske oblasti do petka dahnejo usodni da in se lahko prijavim za štipendijo MK-ja. Sicer pridem za eno leto vedrit domov. Oboje se mi dopade. Vseeno držite pesti za "ja".

Zdravstvo
Da ne boste mislili, da je tukaj res vse narobe, ko včasih malo za šalo malo zares kaj pošimfam … Že dva dni sem paraliziran ležal doma: zopet ta moj gastritis! Resda se včasih želodec sam porihta, a tokrat sem se – priznam, malo tudi iz firbca – odločil, da grem po lamsoprazole do zdravnika. Ocena vzorno! Če česa, potem bi se lahko naši "bručmani" naučili od Dancev organizacije.

Takoj ko na občini zaprosiš za "emšo" oz. magično rumeno kartico (za zdravstveno zavarovanje) si izbereš (po sistemu an-ban …) osebnega zdravnika. V slučaju bolezni ga zjutraj pokličeš (telefonska številka tvojega zdravstvenega doma je natisnjena na kartici), poveš kaj ti manjka in dobiš uro (sestra se še opraviči, ker kličeš relativno pozno in bo morda kljub uri malo za počakat). Prideš v čakalnico, potegneš kartico skozi avtomat – pa ne zaradi dodatnega zavarovanja (to jih, v nasprotnu z lekarnarji, sploh ne briga) – ki pove, da boš moral morda 10 minut počakat. Kot teleban pri administrativni delavki za pultom še preveriš, če je to res vse kar moraš storiti: "Ja."

Kot bi trenil stopi na hodnik simpatična blond gospodična (na žalost s prstanom na roki, torej gospa), ki te pokliče v ordinacijo. Sestra, si misli Slovencelj … Ne, ne, bo kar dohtarca, ki ji zavoljo tega koraka iz ordinacije in parih klikov z miško ni padla krona z glave.

Res, od trenutka, ko vstopiš v čakalnico, do konca pregleda (vključno s printanjem recepta) poteka vse neverjetno gladko, prijazno in hitro. Izjemno efektivno, brez odvečnega pretikanja kartice in prenašanja kartonov od sestre do zdravnice in nazaj.

Zagotovo je možno tudi, da te – tako kot Zokija – prehitro odpravijo. A bojda je v taki situaciji trik v tem, da rečeš, da imaš dohtarja v familiji. Tako dobiš takoj napotnico za specialista …

Sociala
Dasiravno vzgojitelice že nekaj časa štrajkajo z zahtevo po višjih plačah, sem jaz še vedno navdušen nad tukajšnjo delavsko zakonodajo. Konec prejšnjega meseca sta me pričakali dve pismi: odločba o dohodnini ni postregla z ničemer presenetljivo novim, saj lani nisem zaslužil toliko, da bi moral dajati cesarju desetino. Je bilo pa zato toliko večje presenečenje v drugem pismu: regres! Zavoljo osmih ur dela sem dobil "feriepenge" v višini 120 kron. Pa če to ni krasno!

Mimogrede: ta najbolj socialna država praznuje tudi prvi maj! Delavno ljudstvo dobi celega pol šihta prosto, če nimajo te sreče kot letos, da se dan pokrije s Kristusovim vnebovzetjem ali kakim velikim molivnim dnem ali čim podobnim. To je najbrž tudi edina danska vrlina, ki bi utegnila tekmovati z njihovim ponosom na socialno državo. Namreč presveta pobožna bogaboječnost, ki se manifestira vsako pomlad z neštetimi "krščanskimi" dela prostimi dnevi (bojda prazniki) in nič manj številnimi obiski birmanskih fešt, kjer po pripovedovanjih nemalokrat (v duhu tradicije in svetega duha) obleži vse staro in mlado.

FOTO: JP.DK

Haha-pornografija v teoriji in praxi

2008-05-13T00:00:00.003+02:00

2008/4/8, Dominik Fajdiga:
> včasih preverim, kaj o meni je uvrščeno na indexe (odkar je bilo tam neko
> iskanje pravne luknje glede spanja v študentu;))
>
>  in takole zapazim http://korenjak.si/mon/2008/02/haha-pornografija.html
>
>  najprej ugotovim, da veliko pozabljam in da bi na izust skoraj rekel, da ni
> moje. pa potem vidim, da bi nekako šlo tudi v zdajšnje mehove (človek misli,
> da ves čas jako napreduje, pa najčešče hodi kar po istih potih, le listje
> spreminja barvo).
>
>  mislim, da sem tedaj slonel na neki splošnejši oz. drugi enačbi
> pornografije in sicer, da gre za neučakanost in siljenje, da bi se zgodila
> neka reč, ki pa še ni dozorela. za seme ubijalska želja, da bi gledali, kako
> rase.
>
>  morda je ustrezna označba 'posilstvo lepote' - želel jo prisiliti, da se
> pokaže in jo posedovati. kot našopanje medveda, utrganje planike.
>
>  več ne bi teoretiziral, zaradi rezkega razkoraka s praxo;)
>  hvala, da si zabeležil ta spin nevrona, letnik 2002.
>
>  ko sem že približno pri njih, ki krojijo glave:
>
>
>  /*
>  nje telo bilo je popek, kdo bi rekel - fotošopek.
>  */
>
>
>  čisto oko želim.
>
>  dmnkf.

Zelo tehtne misli.

Najprej naj izpostavim, da sem si pri Dominiku sposodil zgolj termin, preostanek februarskega zapisa ni bil del pogovora iz 2002. V istem dahu tudi priznavam, da zaključek tistega modrovanja o haha-pornografiji ni najbolj posrečen. A gre za teorijo (no ja, zaenkrat še model) v razvoju, ki jo beležim v istoimenski rubriki.

In nenazadnje, vsa ta razmišljanja samo dokazujejo kompleksnost problema s katerim se soočamo.

Do prihodnjega meseca pa razmislite ali obstaja kaj takega kot je etičen spam.

Balkan Fest

2008-05-12T16:08:00.004+02:00

V soboto je bila na šoli velika fešta. Tema Balkan. Razen "balkan-elektronike", glasbe ki jo izvaja čistokrvna danska zasedba Analogik in dveh mladcev, ki sta bila tako avtentična, da bi šla lahko naslednje jutro direkt "pod Lipco" avte prodajat (glej sliko) ni bilo prav dosti Balkanskega. Še slivovke, ki sem jo zrihtal za v bar niso znali spraviti v promet. No, žur je pa le bil tak kot treba!

Binkošti potekajo v znamenju sonca, kopanja na koldinški rivieri (včeraj smo imeli tukaj za celo stopinjo bolj vroče kot na slovenski obali) in predvsem pa delavno, navkljub dela prostemu dnevu – jutri imamo predstavitev projektov.

FOTO: Lisa Fleck

Neumnost človeška je brezmejna

2008-05-04T07:23:00.002+02:00

Uvodoma dajem na znanje, da zelo nerad za hrbtom šimfam kar tako podolgem in počez. Vse v smislu Ribničanovega reka, da smo vsi čudni, le vsak po svoje. Toda zadnji incident v stanovanju 202 je izbil sodu dno.

Marie, ena od mojih cimer, ne mara umazanije. Eksaktneje umazanije se boji kot hudič križa. Domnevam, da ima mizofobijo.

Prvi izdajalski simptom je bil pekač, ki smo ga nekoč pozabili pomiti in je v njem (o)stala maščoba pečenke tri dni. Priznam, pogled na "žavtavo" mast res ni bil simpatičen, a bog pomagaj, kaplica prila in zadeva bi bila rešena. – Ampak, ne! Ljuba Micka ga je vrgla v kontejner, ker je: "Izgledal čisto grozno." Poglejte, ni mi žal za pekač, saj smo ga kupili v "genbrugs butiku" (torej rabljenega) za simboličnih 10 kron, ampak ravno to je višek ironije. Samo mislimo si lahko, kaj so z njim počeli v prejšnjem gospodinstvu …

Podobna zgodba se je ponovila ob spomladanskem generalnem čiščenju. Jaz sem imel kopalnico čez, cimra kuhinjo. Čistilna akcija je potekala brez zapletov, dokler ni Marička prišla do nape. Ne le, da se je ni pritaknila, še pogledat je ni upala.

Pika na i, kronski dokaz moje domneve in incicent iz uvoda pa je bilo nedavno čiščenje sifona v odtoku tuša. Trivialno opravilo, ki ne vzame več kot minutke in para vatiranih palčk je bilo prevelik zalogaj za čečo iz sosednje sobe – raje se ni stuširala.

Ob vsem tem opazka njene babice: "Hej fant, je fino da imaš dve dekleti za sostanovalki, da malo pokomandirajo in sem ter tja počistijo stanovanje," izzveni kot neslana šala.

(Nadaljevanje prihodnič …)

FOTO: FLOWmarket

Razvoj ideje v koncept in učenje 3d modeliranja

2008-05-02T12:25:00.001+02:00

Kot interaktivni oblikovalec moraš obvladati zelo širok diapazon znanj. Na neki način si kot švicarski nož. Še več, ne le da si povprečen opazovalec, psiholog, sociolog, jezikoslovec, govorec, pevec, muzikant, plesalec, oblikovalec, ilustrator, načrtovalec, programer in elektronik … zaželeno je da si odličen v vseh teh disciplinah. Pa brez skrbi, če vam manjka katera od teh veščin in bi vseeno želeli postati interaktivni oblikovalci.

Po eni strani človeka, ki bi vrhunsko obvladal vse ni (ali ga vsaj jaz ne poznam)! Po drugi pa pregovor več znaš, več veljaš v našem fohu še kako drži. In ker se pogosto ukvarjamo z abstraktnimi rečmi, kot npr. razvoj ideje v koncept*, si pomagamo z različnimi orodji za materializacijo teh pojmov. Če že ne moremo svojega koncepta materializirati v obliki delujočega prototipa ga lahko npr. predstavimo v obliki 3d modela ali orišemo v kratkem predstavitvenem filmčku (ali obojem hkrati).

Ob misli na študij interaktivnih medijiev naj bo vaš moto slavni albanski pregovor: "Nihče se ne rodi z brki pod nosom." Če le imate voljo in kanček potenciala, se boste ostalega priučili. Orodje kot je 3d modeliranje ni nobena izjema. Ključno za učenje 3d softvera (à la Maya ipd.), po Henriku Malmgrenu Švedskem I., je, da se naučiš izgovoriti "wireframe" in "widget-bind" s pravim ameriškim naglasom.

Nato si za vzpodbudo ogledaš in analiziraš kup "uauuu" 3d risank:

No, in če imaš srečo, na koncu, ko obrneš cel internet, celo ostane še nekaj časa, da kaj ustvariš.

Pa še nekaj je fino pri učenju 3d-ja. Skoraj vsak problem lahko poguglaš in če veliki pisani ne pozna odgovora je tu še vedno rezervna rešitev v obliki zelo živahne e-skupnosti. Po internetu kroži mit o nekem "Jugoslovanu", ki odgovarja v polomljeni angleščini na vsa forumska vprašanja telebanov v realnem času. To pomeni približno v času, ki je potreben od trenutka, ko stisneš pošlji do trenutka, ko stisneš osveži stran. Sedaj pa hop v akcijo!

--
*To je precej dobra definicija posla interaktivnih oblikovalcev.
**Fotorealizem v 3d modeliranju se še vedno sooča s številnimi problemi (animacija las, človeške motorike itd.) a eno je jasno: glavni igralec v slednjem trailerju gotovo nima problema z identiteto. ;-)

Poročila

2008-04-28T22:23:00.001+02:00

Lani je Simon Korenjak spakiral nahrbtnik in odrinil iz Slovenije v Kolding, na enoletno izmenjavo na Designskolen Kolding. Tu se mu zelo dopade in bo, če ne pride kaj vmes, podaljšal še za tri leta … yardi, yardi, yard … yard, yard …

Vse to in še marsikaj (vključno s hvalospevom tukajšnjemu šolskemu sistemu in zavezniškemu odnosu profesorjev do študentov) sem pred časom natvezil v pogovoru za šolsko spletno stran. A kar tukaj resnično napravi vtis, in vedno znova navdušuje, so velike malenkosti.

Na primer fotelj v učilnici ali "učenje Maye je lahko tudi zabavno" (še posebno, če te uči navihani Henrik na fotografiji skrajno desno) – podrobneje v galeriji na Facebooku.

Ali pa odprte učilnice brez sten, ki omogočajo stalen pregled nad sprehajalkami po hodniku.

To pa še ni vse. Da lahko predavatelj pusti projektor takole čez vikend … in ga prav takšnega dobi tudi v ponedeljek zjutraj – neprecenljivo.

Oglašam pa se predvsem zato, ker bi rad opozoril na moj tenutni predmet o svetlobi, robotiki in trajnostnem razvoju. Vabim vas, da ga naslednjih šest tednov spremljate v živo preko interneta:

na blogu predmeta (zvečine ga piše vodja predmeta Isabel, prava brazilska karioka),
na wikiju predmeta (v trenutku pošiljanja je še prazen) in
na blogu, forumu in v galeriji naše skupine (če imate občutek, da je vsega preveč in ne veste kje se polatiti, je dober začetek ogled našega videa).

St. Patrick's Day: dan, ko je lahko vsakdo Irec

2008-03-15T23:59:00.000+01:00

Irska je že dolgo na vrhu mojih potovalnih prioritet. Ne vem od kdaj in zakaj. Vem pa, da je bilo to še preden sem bral Gradišnikov potopis in preden sta stric Roman in Tatjana (po)kazala fotke z njunega obiska. In vsaka taka izkušnja me je dodatno ohrabrila v moji nameri in ustvarila nekaj novih (pozitivnih) predsodkov. Še celo zgodbice sošolke, ki je nekaj časa živela med Celticsi in izkusila občasno nonšalantne prodajalce v trgovinah in podobne velike malenkosti. Prigode je opisovala v rahlo negativnem podtonu, a globoko v meni so me privoščljivo navduševale (prav ti je hudič babji, a misliš da bodo vsi prenašali tvojo dansko sitnobo) in utrjevale željo po obisku te destinacije.

Osebno z Irci nisem imel dosti opravka. Enkrat sem v Münchnu srečal modela, s katerim sva se pobratila (bolj on z mano kot jaz z njim) takoj, ko sem mu povedal, da sem iz Slovenije. –A iz Ljubljane? Hodiš kaj v KMŠ? KMŠ je zakon! Takoj sem fasal povabilo na pinto Guinnesa v Dublinu in njegovo telefonsko, a pri tem je tudi ostalo.

Do prejšnje sobote, ko sem spoznal Jerryja. Ko sva izčrpala običajne teme za small talk čvek sem se nehote zatekel k najbolj butasti asociaciji na Irsko. –A v Koldingu kaj praznujete "St. Patrick's Day"? Srečo sem imel večjo ko pamet, priznam, sanjalo se mi ni, da je to 17. marca. Omemba čarobne besede zmerno fajhtnemu pivskemu bratcu je podrla vse bariere, ki so naju še ločile do večnega prijateljstva. –Simon, drugo soboto, pri meni. Fešta! Začnemo minuto čez polnoč. Pa da ne bi slučajno česa sabo nosil! Dress code: če se le da si nadeni kaj zelenega.

Predvelikonočna o potrošništvu

2008-03-13T23:59:00.001+01:00

Haha-pornografija niti slučajno niso le virusni oglasi. Ti so po svoje še najbolj nedolžni, saj ne prikrivajo namena. Hujše je prikrito hujskanje*. Res prikrito. Npr. cela fama okoli blogov, bloganja vključno s pričujočim. Redkokdo pomisli, da je lahko ves ta hrup (skoraj zgolj) zavolj enega – zavolj zlomkovega potrošništva. Poučen zapis, ki dokazuje, da smo vsi igralci v tej tragediji imenovani Haha-pornografija, ene navadne počepke:

Technology to Feed Your Tortured Artist's Soul (by Lore Sjober)
http://www.wired.com/culture/lifestyle/commentary/alttext/2007/04/alttext_0418

Naj v računalnik prvi kamen vrže, kdor si ni v nekem trenutku nabavil nove kište zavolj nejevolje nad staro, ki ni mogla gladko gnati mp3-jev hkrati z urejevalnikom besedil ali/in pa v podobni štoriji in n-let transponiranem trenutku novega računalnika, da je predvajal divx-e brez zatikanja.** Še dobro, da imam v stanovanju parket. Štejem si v čast, da še vedno shajam s starim(a) mobitelom(a) in ne posedujem svojega digitalca***, kaj šele objekta poželenja iPhona.

A če dobro pomislim, bi moj monitor še vedno seval, pa čeravno bi živel v kamnolomu. In tudi dejstvo o neposedovanju digitalca je kaj slaba tolažba, ko ga postavim ob bok tistemu iz leta 2000, da mobitela sploh ne rabim ter onemu iz 2005., ko sem trdil, da leptopa pa res ne bom kupoval, saj ko ga enkrat imaš, ni več poti nazaj, v resnici pa zanj sploh ni nobene potrebe. Še pred koncem prejšnjega milenija (torej pred 31. 12. 2000 opa.) je bil Siemens S35i moj, podobno je še leta 2005 padla odločitev, da bo leto 2006, leto v znamenju nakupa 17 palčnega PowerBook-a G4, da sploh ne omenjam, da sem si (tako za vmes) na jesen 2004 kupil tudi Palm Tungsten T2. Tolažim se lahko edinole s prigovarjanjem, da sta bila slednja dva rabljena in kot takšna torej smeti, ki sem ju z nakupom recikliral (=ponovno uporabil).

Ima kdo kako idejo kako se sistemsko spoprijeti s potrošništvom?

--
*Te besede pri verouku nekaj let sploh nisem razumel, dokler se ni nekdo opogumil in "gaspuda" vprašal, kaj pomeni "hujskati". Zgleda, da tlači to našo ljubo mati zemljo še mnogo ljudi, ki je ni v celoti osvojilo. Pa naj še kdo reče, da verouka ni treba.
**Medklic. Ma kakšni piratski filmi neki; vse je to 100x preplačano. (Igričarje pa puščam na tem mestu ob strani.)
***Čeprav sem si ga za potrebe bloga želel že davno ubost.

Jugoslovanski džuveč

2008-03-08T00:00:00.001+01:00

Tale rihta je navdahnjena z jugonostalgičnimi pogovori pri Zoranu in Mariji.

Sestavine za 4-5 oseb:

skodelica (okroglozrnatega) riža
2 čebuli
2 (rdeči) papriki
2 dl paradižnika (iz konzerve)
1/2 melancane
pest (zmrznjenega) graha
pest (zmrznjenega) korenčka
2-3 žlice olivnega olja
začimbe

Na olivnem olju popražimo skodelico riža, zalijemo z dvema skodelicama vode osolimo in kuhamo približno 15-20 minut.

Med tem v kaki dobri posodi scmarimo ene sorte sataraš: zelenjavo narežemo/nasekljamo in v klasičnem vrstnem redu (čebula, paprika, melancane, paradižnik) mečemo počasi drugo za drugim v posodo. Če imamo pri roki še kako drugo komplementarno zelenjavo (recimo cvetačo/bučke/šparglje) jo lahko na tem mestu tudi dodamo. Pol čajne žličke soli, zajetna žlička vegete (za pravi socialistični okus po enakem) in začimbe kot so poper, čili, paprika v prahu po okusu in občutku (če se povaluje v hladilniku kak ostanek šarf ajvarja ga lahko tu tudi izkoristimo).

Sledi le še ciljna ravnina: v pekaču zmešamo riž in "sataraš", primešamo grah in korenček (če slednja nista poprej zmrznjena/blanširana ju (s)kuhamo z rižem) in pečemo še kake pol ure v pečici na 170 °C, da se okusi sočno spojijo in daje riž vtis razkuhanosti.

Jed je odlična sama, krasno pa se poda tudi s tschevaptschitschi.

Kaj študiraš? Interaktivne medije.

2008-03-07T00:00:00.005+01:00

Kaj študiraš je preprosto vprašanje, ki zahteva preprost odgovor. Matematiko. Filozofijo. Gradbeništvo … V Sloveniji je bil najbrž prvi študij, ki je zahteval odgovor z obrazložitvijo komunikologija. Če ne zaradi drugega pa zato, ker so si izmislili tako blagozveneče ime, ki ga ničhudega sluteča dobra duša, ki pobere naključnega štoparja – komunikologa – v prvo niti ponoviti ne zna: "A komunalogijo, da študiraš?! Kaj to se ukvarjate z znanostjo o komunali?"

V tujini pa obstaja vse mogoče študijev, pod katerih nazivi si Slovenec običajno ne predstavlja dosti. Od študija nutricij (beri človeškega prehranjevanja) do biopsihologije. Med takšne obskurneže prištevam tudi moje ljube interaktivne medije. Zato sam na uvodno vprašanje vedno odgovarjam na dolgo. Ne, ker bi sogovornika želel podcenjevati, toda področje je še mlado in zmeda je velika. Za nepodučenega so interaktivne komunikacije, IT in oblikovanje, interaktiven dizajn, računalniška umetnost, družboslovni in naravoslovni mediji, novi mediji, interaktivna multimedija, integrirani mediji* … vse eno in isto. Pa saj v resnici so si študiji najbrž res precej podobni. Ne pa tudi pridobljena izobrazba. Ta je v največji meri odvisna od študenta in njegovih interesov.

Edina slovenska predhodnica na tukajšnjih interaktivnih medijih Martina Gobec, se je v anale naše šole zapisala z zlatimi črkami. Med tukajšnjo prosveto je postala takorekoč generično ime za Slovenijo**. In prejšnji teden se je ponudila prilika, da tudi sam spoznam to simpatično gospodično. No ona na svoji spletni strani odgovori na vprašanje, kaj je interaktivno takole:

"I think of interactive media as a communication between two (or more) people through a piece of technology. The second question I am being asked (usually right after the first one): 'Is it websites you're making?' Yes, websites too. But internet is just a tool to make something bigger and more complex. Working with robots, games, video, interactive applications, CD-roms and a lot of other subjects."

In predvsem ostalo je tisto, čemur je treba dati največ poudarka***. Učimo se, da bomo oblikovali rešitve za probleme, ki jih danes še sploh ne poznamo. "Napovedovati je zelo težko, še posebej prihodnost," je nekoč dejal danski veleum Niels Bohr. Kaj bo tehnologija omogočala čez 15 let ne ve nihče.

Zamislite si, da bi v pedesetih najeli najboljšega oblikovalca in najboljšega inženirja, recimo Arneja Jacobsna in Boba Taylorja, in od njiju pričakovali najboljše oblikovan mobitel (mobitel kot tak je bil izumljen nekaj let po drugi vojni). Verjetnost za uspeh je približno taka kot pričakovati, da lahko drugo- in tretjeuvrščeni tekač, ki jima zvežeš eno od nog, skupaj prehitita prvouvrščenega! Eden od vzrokov za potrebo po interaktivnih medijih je, da predstavlja oblikovanje materije v zgornjem primeru (t. j. mobitel) – za razliko od stola, kjer je materije 100 % – samo še 40 % (v računalniških igrah pa blizu 0 in industrija videoiger bo po prometu kmalu prekosila Hollywood in pornografijo skupaj!).

Naj skrajšam: tistim, ki na naš foh gledajo s prezirom svetujem namesto ludističnega upiranja novotarijam****, da jih raje sprejmejo kot priložnost. Že Kristus je rekel (Richard Bach pa v Jonatanu Livingstonu galebu na dolgo rekapituliral), da naj človek ne živi samo od kruha!

Tu se bom, nekako v duhu jn 21,25 ustavil. Poslej si bom prizadeval vsak prvi petek v mesecu postreči s kakšnim čarom interaktivnih medijiev*****.

--
* Kar ponosem sem na dovršenost tegale seznama.
** Prvi obisk tukajšnje šole je bil zelo zanimiv: "A iz Slovenije si? Interaktivni mediji te zanimajo? Od tam smo imeli enkrat eno Martino. Ena naših najboljših študentk! Zdaj dela v Londonu za Sony." – Podobno, kot ob vpisu v gimnazijo: "(Simon) Korenjak? A ti si pa brat od Roka?" –"Ja, pa od Tineta tudi," sem ponosno odvrnil. Tako mi je obakrat kot petelinču zrastel grebenček.
*** Samo pomislite, kako zastarelo zveni omemba CD-roma v citatu izpred natanko štirih let.
**** Ima me, da bi na tem mestu dodal kakšno cinično opazko o slovenskem šolstvu, pa ne bom.
***** Upam, da ne v maniri slovenskih kovačevih kobil, ko pisci knjig o tipografiji izdajajo knjige, ki so oblikovno nedovršene in ustvarjalci gibljivih slik pišejo bloge polne statičnih besedil …