Slovenija – raj pod Triglavom?

Samo še dva bisa k prejšnjemu zapisu.

Res je hudo, če je človek zaplankan. Na jezikovnem tečaju smo brali članek o zobozdravstvu v občini Kolding. Poleg danske učiteljice so v debati sodelovali še Američan, Tržačanka, Poljakinja, Portugalec, dva Nemca, par Francozinj, Kitajka in mogoče še kdo. Vsem se je zdelo zelo fino, da imajo otroci do 18. leta zobozdravnika zastonj. In samo predstavljate si lahko debele poglede, ko sem jim povedal, da do 26. leta (kljub rednim obiskom, neštetim plombam in dvema socialnima zoboma) nisem odštel še niti centa za zobarja. In računam, da – v kolikor si ne bom omislil kakih lepotnih posegov ortodonta – tudi nikoli ne bom. Le komu na čast se plačuje dodatno zavarovanje?! Da bom dobil povrnjenih 20 procentov* stroškov plombe, ki tu stane 130 evrov? Hvala lepa za tako socialno državo!

Toda ne kaže pljuvati vse povprek. So tudi stvari vredne občudovanja. Na primer liberaliziran trg delovne sile, ki se ga naši sindikati bojijo kot hudič križa. Oh, ko bi slovenski novinarji, učitelji tujih jezikov, oblikovalci, študenti in drugi svobodnjaki vedeli kaj jim prinese ureditev po danskem modelu!

• Poznate koga, ki sedaj dela prek avtorske pogodbe ali študentske napotnice, ki si ne bi želel bonitet (a la božičnica ipd.) in pravic redno zaposlenih?
• Poznate študenta, ki si ne bi želel tudi do 50% obdavčitve njegovega dela – seveda ob dvigu tipične (bruto) urne postavke na tukajšnjih 14 evrov/uro (oz. za brihtne ali/in pridne celo 2-3x več)?
• Poznate delavca, ki se ne bi včlanil v sindikat, ki ti po 5 letih članstva (=plačevanja članarine, ki gre v sklad za brezposlenost) zagotavlja v slučaju brezposelnosti redni mesečni dohodek (ne glede na to, če si bil prej redno zaposlen in odpuščen ali pa je npr. vpis tečajnikov v jezikovno šolo upadel in niso podaljšali "honorarne pogodbe")?
  

Mislim, da takih ni dosti in če bi slovenski raji kdo zastavil ta vprašanja (pa četudi bi bile številke pomnožene s koeficientom slovensko-danskega BDP-ja) bi hitro uvidela, da mora na ceste protestirat za spremembe, ne pa proti njim. In država v tej zgodbi zgolj zagotavlja pogoje (=piše kolikor toliko prebavljive zakone) vse ostalo se zmenijo sindikati in delodajalci v dobrohotnih pogajanjih sami.

--
* Vir večine številk in dejstev so pogovori gostilniške narave in temu primerna je tudi natančnost in zanesljivost. Namen zapisa je ilustrativen oris in ne sociološko-ekonomska ekspertiza.

FOTO: Slikomat