Bentenje čez bentenje

Vsako rajžo, ko se usajam v rubriki "bentim", sem po objavi še slabše volje.

Občutek imam, da je tri četrt slovenske blogosfere neko jamranje in kazanje s prstom na druge in na banalne probleme.

Podobno kot kolumnisti, se vsi spoznajo na vse, imajo mnenje o vsem in kritizirajo (beri: pljuvajo) vse povprek. In če je to v mnenjskih člankih žurnalistov še nekako sprejemljivo (v skladu s sintagmo, da je le slaba novica dobra novica morda celo pričakovano), saj gre mnogokrat za ugledne ljudi, ki so v življenju že nekaj spoznali in so si z dejanji in v številnih zapisih poprej pridobili ugled in izpilili stil, pri blogerjih neredko pogrešem vse lastnosti po abecedi od avtoritete pisca do žilice za pisanje.

Še najhujša pa so jadikovanja o osebnih problemih in zarotah in celemu svetu, ki se je obrnil proti pisunu. Kot da bralstvo ne bi imelo že dovolj težav v svojih življenjih. V skladu z našo zavistno miselnostjo dobesedno ali med vrsticami kar naprej berem tisto, da če je meni krava crknila naj pa še sosedu.

Vsi skupaj tarnajo nekako v duhu Petrovega zapisa Naj nekdo nekaj naredi, da mi bo lepo!

Preljubi, vem, da s tem udrihanjem negiram samega sebe. A hočem reči, cenjeni kolegi, bodite zaboga malo bolj optimistični! Resda ni vse zlato kar se sveti, ampak saj tudi ni vse drek kar smrdi!

FOTO: JANA ZORNIK

Haha-pornografija

Termin haha-pornografija, tudi vic-pornografija, je okoli l. 2002 nemara skoval in prvi uporabil Dominik Fajdiga. Zdi se mi tako posrečen, da sem ga takoj posvojil. Gre za plehek žaner, največkrat viden v pojavni obliki kratkega hecnega, očarljivega ali/in dih jemajočega filmčka (lahko pa tudi ubesedene urbane legende, power-point predstavitve, slike, stripa ali drugih oblikah, ki so primerne za enostavno, hitro in univerzalno razpečevanje), katerega nastanek se približno pokriva s pojavom računalnikov in se krepi vzporedno z razširjenostjo le-teh in še pomembneje, z vedno večjo razširjenostjo interneta in naposled doseže kulminacijo v YouTube-u in agregatorjih tipa Izklop in StumbleUpon.

Vprašajmo se, kaj je torej pornografija. Pornografija: iz Grščine pornographos – porne ‘prostitucija’ + graphein ‘pisati'. In kaj je prostitucija? Prostitucija: pojav, da se (nekdo) odpoveduje načelom, idealom zaradi materialnih koristi: politična prostitucija; prostitucija v umetnosti.*

Za pisanje o kakšni nevredni ali zlonamerni uporabi talentov zavoljo osebnih ali finančnih koristi torej gre? Te črtice, slike in filmčki nimajo neke inherentne, njim lastne negativnosti (tako kot je nima npr. erotika, kot takšna) – celo nasprotno, gotovo se da najti številne dobre lastnosti. Ampak v nasprotju z vicem, ki ga pove Francelj za gostilniškim šankom (pa četudi mu jih nato sledi še 10 ali 100, t. j. končno mnogo), in ga jemljemo za nekaj dobrega, so internetne videosmešnice ničvredna navlaka, haha-pornografija. Zakaj? Skladno z naravo medija je količina tovrstnega gradiva navidez brezmejna. Humor pa je (tako kot erotika v "klasični" pornografiji) zlorabljen za dosego cilja – koščka naše pozornosti in (še posebej v primeru t. i. "viral-marketinga") kovanja dobička. Spomin na prejšnjega zbledi že ob gledanju naslednjega in tako naprej v spirali, ki vodi v odvisnost. Le-ta pa v najboljšem primeru zgolj krade čas odvisneža, v najslabšem pa pelje vse v maloro …

Lahko pa se seveda tudi motim.

--
*Povzeto po Oxford American Dictionaries in SSKJ.

Primer dobre prakse: Koldinghus

Govoricam* o muzeju bloškega smučanja (nemara celo v restavriranem Pajkovskem gradu) ob rob objavljam posnetek Koldinghus-a, tukajšnje graščinice.

Leta 1808 je padla ideja, da Napoleon pošlje v Kopenhagen nekaj garnizonov iz Španije za zaščito Danske pred Angleži (in Švedi). V Koldingu ni bilo ravno soparno. Pa so nastanili del teh vojakov (vajenih miline mediteranskega neba) v tukajšnji graščinici in ti so si jeli hitro greti premražene živote ob kaminu. A nakladali so tako vehementno, da se je vnel dimnik, za njim pa še ostrešje in grad. Naslednja dva dni jih ni več zeblo. Grad pa je ostal v ruševinah vse do srede sedemdesetih let (20. stoletja), ko so ga obnovili in v njem uredili muzej (v katerega moja noga zaenkrat še ni zašla**). Restavracija gradu (v nasprotju z muzejem, krasoto slednje občudujem vsak dan) je tako vzorna, da si je leta 1993 prislužila nagrado EUROPA NOSTRA. Bog daj, da bi imeli tudi Bločani tako srečno in čutečo roko.

Aja, da oni španski zavezniki niso nikdar videli Kopenhagna najbrž ni treba obešati na zvon.

--
*

2008/2/1, Stane Korenjak:
> 3. V sredo sem bil na posvetu v Ljubljani o donaciji v višini 1,7 mil
> EUR, ki jo daje Norveška vlada. […]
> Smučarski muzej ni le lokalna zadeva pač pa sodi v
> evropsko kulturno dediščino. Še več pa velja, ker želimo z Norvežani
> sodelovati prenašati njihov "nov hov" v smislu muzealstva.

**To pa zato, ker čakam kakšen obisk iz domovine, da bo bolj lušno. Pravijo, da je vreden ogleda, tako da brž pridite kaj naokoli! (Za občutek in orientacijo sem na fotografiji zacahnal še dve znamenitosti.)

Sliki: Pogled skozi moje okno: Tony Diep, Pogled iz zraka Koldinghus Picture Gallery

Geometrija III: disk

No, pa zašpinimo tole serijo nedeljskih prispevkov o geometriji.

Dasi sem se pridružil borbi Davida proti Goljatu sem konec lanskega avgusta podlegel primitivni želji po hazardu.

Kot velik zanesenjak, takorekoč računalniški guru, sem se lotil popravljanja particij diska brez svežega backupa. Navkljub številnim svarilom o previdnosti in nujni varnostni kopiji. Toda ne, žilca ni dala miru, dokler ni bilo – prepozno. Podatki izpuhtijo v večna lovišča. Živalski krik. Globok vdih. In podatkovno rudarjenje (pretikanje DVD-jev, delo zadnjega kvartala pa na Gmailu in Picasawebu ...).

Posledice relativno neusodne, nauk pa jasen: hazard (t. j. igre na srečo) ne prinaša nič dobrega.

Gre torej za temeljno vrednostno sodbo. Medtem ko Anglija obdavčitev casinojev povečuje na 50%, jo hoče naša banana republika zmanjšati na 17%. Ljudstvo pa zvečine prostodušno izjavlja, da se ga to nič ne tiče oz. ima kvečjemu (posredno) korist od davkov.

Koncu koncev res, vzemimo si za vzor Afganistan in pridelujmo mak – država bo pobrala davkov, da se nam bo vsem vrtelo v glavi, kajne? Hudič bo le, ko bo kaka particija (z diska v glavi) šla rakom žvižgat.

Geometrija II: (vodo)ravno za vse

Ker je veliki večini ljudi bolj ali manj evklidsko vodoravno sem izbrskal enega, ki mu ni vseeno:

Oko Katje Lenart je zabeležilo klic vpijočega v puščavi. Besede Toneta Pavčka za vest.si.

Biti hipokrit ali licemerec, to je zdaj vprašanje.

Domača naloga: Če bi moj računalnik ne poznal ukaza “copy”, bi bil moj blog zelo drugačen? – Upam, da ne (preveč).

Razpečevanje "haha-pornografije" na blogih se je res razpaslo. Evo mene:

Ali kot je dejal moj tovariš, ki je mojster v besedi (in velik v dejanju): "Vse kar se mi dopade pri dedath metalcih je davni naslov albuma Sepulture: Roots."

Še prvi, drugi in četrti del.

Fwd: coca-cola ali voda

> Vem, da si že prebral a vseeno…

Pravilno veš. A vseeno sem prebral še enkrat … In vseeno še vedno trdim, da Coca Cola ni ravno zdrava (kot tudi ni nobena kokakola), še posebno trapasto pa jo je piti za žejo.
Za žejo se pije vodo ali kako drugo nesladkano reč (npr. lipov čaj). Res je, ni čudno, da ima toliko ljudi diabetis. (In ne, nimajo diabetisa samo Američani. Kot tudi ne samo tisti, ki pijejo kokakolo.)

Če piješ Coca Colo, kot poživilo pač še vedno mislim, da ni nič bolj škodljiva kot npr. Red Bull, pravi čaj ali kava (ki povrh še rumeni zobe).

Kar se tiče kisline se mi (po zdravi kmečki pameti) zdi stvar neumesna, saj je kislina v mojem želodcu (HCl, ph 1.5 do 2) stopila doslej še vsak pogrizen noht in zrezek (pa naj je bil "well done" ali "raw"). Bojim se dneva, ko bom v straniščni školjki zagledal lepo ohranjene ostanke zaužitih zrezkov. (Mimogrede: Tudi ne vem od kje prepričanje, da je citronska kislina v Cockti in večini drugih kokakol, nektarjev in sokov bolj zdrava od fosforne kisline.)

Z ostalimi škodljivimi snovmi je pa tako, kot s špricanimi jabuki, gensko manipuliranimi mandarinami, konzervansi v marmeladi in "e-ji" v margarini (ki jo sorodnica ljubkovalno imenuje katran). Vsi smo načeloma proti oz. želimo kupovati tiste brez te sodobne nesnage. V resnici pa narod kupuje tiste na katere je navajen, tiste katere držijo v najbližjem (mini-)marketu oziroma tise, ki jih ponudi najboljši sosed najceneje.

[PS. Da se razumemo. Ta zapis je v prvi vrsti kritika populističnih traparij tega tipa (v isto kategorijo sodijo tudi ministrovi napisi na cigaretnih škatlicah). V drugi vrsti je zagovor svobode do kozarca Coca Cole, ko ta človeku zapaše -- dasiravno nimam nobenega pametnega argumenta za podpiranje (ali druge lepe besede o) Coca Cola Corp.]

Distances.pps

V mojem inboxu se vsakodnevno znajde kaka smešnica, zanimivost, hecen oglas, šala, urbana legenda, pocukrana zgodbica ali kakšna druga reč iz repertoarja t.i. "vic-pornografije". Običajno ošvrknem s pogledom, se včasih nasmehnem … izjemoma celo krohotam in pošljem komu od kolegov. Danes pa

odločno protestiram!

Ne vem kdo je napravil to sranje … in če ima res NASA prste zraven (kar je še huje). Gre za popoln plagiat mojstrovine, ki jo je leta 1977 napravil Charles Eams - slavni ameriški arhitekt, oblikovalec … pravzaprav multiartist.
Oglejte si film Powers of Ten (Potence desete) ali/in spletno stran in presodite sami.

Zdravo

Seveda je včerajšnji multimedijski cyber-punk performans prvoaprilska potegavščina, ki ni hecna je pa socialno motivirana.
Nastaja v okviru zadnjega šolskega projekta za sprejemce. Njen namen je opozoriti na probleme potrošniške družbe v kateri živimo in katere najočitnejša manifestacija so sodobne bolezni! (Kdor je na lastni koži, v družinskem ali prijateljskem krogu doživel, ve.)
Vsem, ki ste sodelovali, častim pijačo na prvem mednarodnem, sicer pa že tretjem tradicionalnem trienalnem Pikniku pri Korenjaku, ki bo (najverjetneje) 29. julija.

Na zdravje,
Simon

Oglaševanje ima nov elan

Sony Bravia
Carlton Draught

Ko sem videl prvo od omenjenih spletnih strani sem spisal prispevek na 3delavniškem forumu, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju. Ko sem videl drugo se mi je začelo dozdevati, da moje klobasanje niti ni tako napačno.

Pa tvoje mnenje?

-- 3delavnica.com::forum --
skorenjak - Poslano: 22.11.2005 ob 14:52

Mi ni dalo včeraj spati …

Reklama … lepa … lepa … tehnološko dovršena … kukr nobena druga …

Z vami pa bi želel malo prežvečit še komunikacijski (po FDV-jevsko komunikološki … no besedoval bom, prav znanstven pa že po definiciji ne morem bit, saj mi fali najmanj kak dipl. soc. za imenom) vidik te kampanije.

Mislite, da so imeli kreativci ob snovanju oglasa v mislih (samo/predvsem) 1-minutni tv spot (ki bi se ga s sodobnimi produkcijskimi orodji, dalo napravit morda celo bolje in ceneje)? Jes bi reku da ne, da je tv-spot le maciavelliansko sredstvo, ki posvečuje cilj. Ta pa je, narediti nekaj fascinantnega, nekaj o čemer se bojo ljudje pogovarjali ob jutranjem kofetu v službi, nekaj kar se bo razpošiljalo po mejlih, nekaj kar bo tema takihle forumov in drugih kuloarskih govoric … (Nekaj takega kot "Apple 1984" ali teaser-kampanija ob splavitvi Ted Airlines-ov, kako leto (ali nemara že dve) nazaj.)

Zanimiva je tudi spletna stran, ki bi jo težko klasificirali v poznane predalčke (korporativne, produktne ipd. spl. str.) … dejansko izelek postane sam oglas, ki se ga oglašuje na spl. str. Stvar je tudi primerno fascinantna, da bi imela Škobrnetova gradiva za celo oddajo - torej zopet igrajo na karto pozornega gledanja z namenom in ne neke tečne reklame, ki ti je ravnokar prekinila uživanje ob gledanju Forresta Gumpa.

Kaj porečete? Da odkrivam toplo vodo? Mogoče. Ali pa vam hočem samo svetovat, da drugič (tut če je treba delat pozno v noč) spijte mal manj kofeta. ;)