Sicer pa je tu res prav fletno. Danes je petek. Popoldne sončno. Klima podobna bloški – se pravi v senci divje mraz. No in smo si prav hedonistično prinesli na s soncem obsijano dvorišče eno okroglo mizico, nanjo postavili grozdje, pa butilijo vina in se razpričali – to je bilo pred večerjo. No pa pojdimo kar po vrsti.Četrtek se je prevesil v današnji dan. Šunder v učinici jenja … ljudje odhajajo (eni spat, drugi v disko), naposled ostanem sam. Dizajniram moje simbolčke. Dasiravno smo morali narediti le enega za zares in da je bil dead-line ob 13.15 v naletu dokončam vse tri. "I nu ja, kaj se pa zemediš …" Ura tri in ravno v hipu, ko sem se skoraj odpravil oditi (pravzaprav sem ravno pomišljal, če bi napisal še ta mejl) uletita v računalnico dve punčari z arhitekture. Za računalnike imata dve levi roki, hočem reči štiri. Da če bi jima morda pomagal … ura tri pa pol ali kot bi rekli Danci "klokken halv fire" [kloken hel fir].
Ni je boljše reči pred spanjem kot privoščiti si en "power snack"* – v prostem prevodu bi v duhu lumpanja po Ljubljani rekel: privoščiti si en z lipidi in aminokislinami zasičen burek ob 4h zjutraj potem, ko že čisto dehidriraš od preobilice pira. No, v jedilnici je skoraj vedno razstavljen kruh (se pravi žemlje), puter in marmelada. Tako niti Košmrljem ob vseh makaronih in "belih zosih" ne bi bilo tu hudega. Niti Mateju se ne bi bilo treba zjokat, saj je kruh (največkrat v eni izmed permutacij Sarinih podpepelnikov) v serijski opremi vsakega obeda. Nemara zavolj simboličnega lomljenja … In to še ni vse. Poleg stanadrnega menija obstaja tudi vegetarianski. Torej prosim, to ni pohan sir s pomfrijem 5x tedensko ampak hrana, ki ne samo nutricijsko ampak tudi po okusu in barvi 100 % verno sledi standardni – le mesnine so zamenjane s čim drugim. In pazite to, draga mati: menu je na voljo tudi v "Zwibel-frei" inačici.
Torej marmelada je morda dobra za muhe, ki se pasejo po njej … za pravi power snack pa niti slučajno. Tloris vzhodnega poslopja je kljub častitljivi starosti izjemo optimalno zasnovan. Z drugimi besedami od jedilnice do hladilnika v kuhinji je le nekaj jardov, tako da drugo bazo osvojiš v parih korakih. V hladilniku čaka ostanek večerje … nešto sličnog kao kebap … se pravi lepinja na pol + dresnig na bazi kisle smetane in česna + faširano meso potenstano s pariko, feferončki, paradajzom in ostalim + na majhno zrezana sveža solata. Koko je to fino, vam povem – majka! (Ja, prav si predstavljate – kuhinja je odprtega tipa, gibanje NEomejeno, levi hladilnik vedno odklenjen.) Risanka je že zdavnaj mimo. Zajček dolgoušček, bel ima kožušček … zobe skrtači in gre spat. Štumfi žmohtno zaudarjajo, kot bi jih že cel teden samo obračal. Resda ves čas gruntam, kako bi sproduciral čim manj umazanih cunj in vsak vikend premišljujem, če obstaja možnost, da bi pranje odložil na naslednjega … a zjutraj vendarle vedno obujem frišne štumfe. Zgleda, da je ključnen problem 21-urni delavnik v katerem se bombaž v čižmih intravenozno perpajsa z vonjem nog … s temi mislimi, vihajoč nozdrvi, zaspim.
Ob 6.53 zazvoni budilka mobilnika in po standardnih jutranjih ritualih se ob sedmih dobiva z Jesprom pred hišo: sledi slabe trčetrt ure lahnega kasa vzdolž lične asfaltirane stezice ob obali. Na vaši desni: Morje; rumen krogec, ki gre gor nad njim: Sonce; na levi: v rdeče-rumeno odeta Zemlja …
Družabnik in moralni podpornik se gre pretegovat, jaz pa imam raje slano kopel v kateri že ždi Søren [ø se bere kot o-umlaut v nemščini]. Za 10 minut se grem namočit in oddahnit še sam. Argumenti vsaj trije. Prvič – ura je ravno taka, da ostali 3 koristniki kopalnice (poleg cimerotiča Mathiasa sta vizavi locirana še Rajmund og Cammila fra Norge) vsi navalijo na (al' se reče pod?) tuš in se sam čakanju v vrsti na ta način galantno izognem. Drugič – pasivno zračno hlajenje telesa ni kos pregrevanju. Tretjega pa izpustimo. Večji izziv kot skočiti v 16-stopinjsko morje predstavlja pohod na konec od galebov osranega pomola – še huje pa je splezati po lojtrci nazaj in se obleči. Postopke sem skušal do neke mere zoptimizirati in vsled tega razvil meni lasten stil v katerega detajle se ne mislim spuščat.
Ob osmih je na vrsti prva skodelica kofeinskega eliksirja. Nekako si pridružujem pravico, da bazira na kavi in da je sladek – ponekod ga imenujejo tudi češplova voda. (Pri sebi sem se odločil, da kasneje čez dan zavolj zobovja koristim doping v obliki nesladkanega čaja z mlekom, če je ravno sila in potreba.)
Zajtrk. Pri nas poznan kot Angleški, na Otoku kot kontinentalni … Kruh (iz domače pekarne) je običajno čisto svež, še topel. Samo enkrat do sedaj se je zgodilo, da ni bilo svežega kruha – bile so samo sveže žemlje. Te so vedno dvoje izmed nebroja vrst (tip 400 do 800, graham, s korenčkovimi zrnci, posute z makom, s sezamom …) in oblik (žemlje, kajzarce, pletenice …). V dobrem mesecu bogaboječega strahospoštovanja toplega kruha (in siljenja samega sebe k zajtrkovanju substitutov v obliki raznih mueslijev in koruznih krmil za kure, purane in ptiče (ter američane), ki utišajo lakoto za vsega pol ure) sem uspel na osnovi empiričnih dokazov razbiti tabuiziran mit, da se topel kruh prime želodca, ki da te potem boli. Mami, ni res!
Da so morali trivialne mize, ki so se donedavna šibile pod težo bifeja zamenjati z dvema mizama iz masive XXL – dva le stežka neseta eno, govori že samo po sebi dovolj.
Omembe vredena je čorba, ki spominja na gres in na katei temelji jed [rolkolmefuoe] – [r se izgovarja kot v besedi Koroški Slovenci]. Gre za to, da naj bi bila beseda hecna (čist možno) in težkoizgovorljiva za tujce (pa ni) in se je moraš naučiti takorekoč skoraj prej kot najpomebnejši besedi skål [å se bere kot nemški u-umlaut] in øl [tudi ta o je prečrtan - torej o-umlaut].
Dejansko nas pitajo skoraj kot so nas Martina in sestri (glej prvi stavek točke 5 z dne 5. 9. 2005), ko smo še kot mulci preživljali brezskrbne počitnice v Vrsarju. Tete so nas namreč tako razvajale, da nismo smeli pri zajtrku uporabljeti pribora, ampak smo lahko samo s prstom pokazali na željeno polnilo in hip zatem je bila sveža bigica že namazana s putrčkom in marmeladico ali medkom …
Še bolj kot samo razvajanje pa mi godi korenje, ki ga imamo na voljo vsako jutro. In imamo ga v izobilju! Kot velikemu fenu tega sadu zemlje mi v življenju ne bi mogli napraviti večjega veselja. V enem tednu ga pojem več kot poprej doma v celem poletju, dasi sem doma vsako rajžo, ko sem šel po vrtu izpulil in pohrustal najmanj enega.
Morda le še beseda ali dve o mleku. To je seveda eko- bio- nehomogenizirano. (Trajnega pasteriliziranega (t.j. alpskega) mleka pa itak ne prodajajo nikjer na svetu razen pri nas.) Izbiramo lahko med posnetim, ekstra posnetim in ultra posnetim. To je v oziru gasenja žeje prav dostojen napitek, vsekakor boljši od "mleka" iz pipe (kloriranega). V primeri z mlekom Kramarjevih kravic, ki uživajo svoje dni na travnikih Bloške planote pa si ne zasluži niti imena mleko oziroma bi morali vsaj slednje (bloško) preimenovati v Mleko!
Na hitro še drugi del jutranjega rituala. Nato jutranji postroj vseh profesorjev in vseh 72 študentov v viteški dvorani. Danes brez posebnih obvestil, tema, ki jo je pripravil tovariš Per tudi ne seže do gležnjev Naninim dihjemajočim predavanjem o modifikacijah mobilcev, iPodov in računalniških ohišij ali ulični umetnosti (street artu) …
Delo na projektu, ki sem ga končal že zjutraj (tako da cel dopoldan pisarim mejle), kosilo, predstavitev in evalvacija simbolčkov, ki smo jih zrisali. Ob treh uraden začetek vikenda. Idealen trenutek za "power nap"* (prosti prevod: močno odšvasati eno kratko kitico), ki pa se mu danes v prid drugih užitkov odrečem.
In nato se je zgodila steklenica novozelandskega zlatonagrajenega Sauvignon Blanca iz uvoda, ki sva jo s Sørenom ožela do kraja ravno ob pol sedmi, ko je bilo konec večerje. Popolen tajming!
Onda malo sam razgovarao sa Mariju i došao je i još Zoki i tako … Oni su ovdje več 15 godina ili tako i ona je kuharica … (Ne se križat - v resnici niti tako dobro ne znam govorit, čeprav sem si zaprimejdunal, da se naučim tudi tega svetovnega jezika – saj veste: pričaj srpski i razumjet če te ceo svet.) Izvem, da se da priti v Ljubljano za relativno majhne pare s privatnikom, ki vozi avtobus za praznike … tudi avijoni te znajo prit zelo ugodno, kar bi utegnilo rezultirati v obisku domovine kaj prej kot pa drugo leto.
In potem je bil zdaj. Kaaaaj? 5 je že ura? Res da sem se bil za kako urco ustavil tudi na "ferdagsbaru" in da sem vmes slišal kričanje folka iz fotografije in umetnosti, ki se je očitno že vrnil z ekskurzije v Berlin, ma vseeno mi ni jasno, kaj sem počel za računalnikom zadnje 4 ure. … ne vem če sem res tolko naflancal (potem upam, da bo vsaj kdo prišel do sem), ali tako počasi pišem (potem pač berite hitro) ali je bil pa samo suvinjonček …
PS. Press. V dokumentarno-informativnem uredništvu žnevnika razmišljamo o snemaju igranega dokumentarnega feljtona po gornjem eseju. Zaenkrat naj povemo, da je projekt še v predprodukcijski fazi in da potekajo intenzivna pogajanja z večimi perspektivnimi scenaristi in režiserji. Press.
- - -
*Power snack, power nap, power hour in power party so registrirane blagovne znamke Krabbesholmskih študentov in jih lahko uporabljate le z našim dovoljenjem pod pogoji navedenimi v licenčni pogodbi št. 2736/4447-05.
Oznake: krabbesholm, zvezde, šola, življenje je lepo
Ste se kdaj vprašali, zakaj cel svet pravi testeninam po italiansko "macaroni"? Zato, ker je Italianom prvim šinila v glavo genialna zamisel, da bi jed iz moke in jajc lahko ukradli Kitajcem.
