Z žalostjo v srcu sem izvedel, da je oktobra umrl Peter Kadunc. Medicinec, filozof, računalničar, pevec in še marsikaj. 5ra sem zavoljo njegove iskrive misli in elana s katerim se je loteval stvari res občudoval. Pogrešal ga bom, a tale njegov nasmeh iz Odenspiela ostaja z nami in nas bodri, naj ga ne "spominjamo na jamralski krožek".
Le še anekdota, ki nam jo je zapisal in z njo naredil življenja lepša: "Nekoc me je nek tip v petek zvecer (po tem, ko sva prijetno kramljala ob pivcu) "zategnil" domov, saj sem bil brez avta in so bile zveze slabe. No, in ko je komentiral svoje vrlo dejanje, je rekel (bil je moj sodelavec firmi) "Jaz imam cas biti dober. Najin sef je sicer dober clovek, ampak nima casa biti dober." Ko si pomemben in imas goro obveznosti, ti zmanjkuje casa za majhne pozornosti, ki jih naklonis ljudem okoli sebe, in ki naredijo (tvoje in druga) zivljenja lepsa."
Oni dan sem moral malo posodobiti spletne strani Mihovega Audio Walka Ljubljana in sem se domislil zaznamka, ki je bil na hitro nakracan v mojo beležko lani poleti (za ta blog, ki tedaj ni bil operativen):
Čisto točno se ne spomnim več, kaj se mi je zdelo tako prestrašno navdihujoče, a v grobem gre ta dadaistični tok misli in brezciljnega surfanja takole:
Za favicon Avdio sprehoda sem risal možakarja, ki hodi in sem poguglal, če najdem kaj uporabnega.
Med zadetki (nemara celo plačanimi oglasi) me je odneslo na Free Line Skates, kjer sem v kontaktih videl da so "izumitelji" iz San Matea (vsaj tedaj so bili, pa mislim, da so imeli objavljen tudi pozdrav za njihove tovariše, ustanovitelje youtuba).
Da ne bi bil tako neveden kot so neumni Evropejci, ki ne vejo, kje je npr. San Jose (ne, tisti, ki ga imam v mislih ni v Mehiki!) in se hkrati zgražajo nad ignoranco Amerikancev sem poguglal San Mateo.
Odneslo me je na stran z zemljevidom Web 2.0 podjetij.
Začel sem se spraševati, kako točno je geografsko definirana Silicijeva dolina in sčekiral Wikipedijo.
A kar je bolj važno, ozavestil sem trenutek, pot do njega in se v duhu Magnolije* vprašal, če je vse skupaj le golo naključje. Premlevat sem začel povezavo med Avdio sprehodom in vsemi tistimi superuspešnimi start-upi, ki v Silicijevi dolini poganjajo kot gobe po dežju. Ne, to ne more biti naključje!
Samo pomislimo, da so fantje iz youtuba, googla in facebooka v nekem trenutku najbrž začeli dovolj podobno kot Miha. Četudi boste ugovarjali, da mešam jabolka in hruške je treba priznati, da je Avdio sprehod neki znanilec. Je simbol mladosti, smelosti, poguma in delavnosti, ki nam jih tako pogosto manjka … Miha pa dokazuje, da korajža velja! Dokler ne poskusiš, ne veš. In več ko bo Mihov, bliže bo Dolina Šentflorjanska Dolini Silicijevi. Stanko Blatnik bi rekel: "Upajmo si mislit."
-- *Ta film sem pogledal šele pred kratkim (t.j. dolgo po zapisu v beležki), potem ko sem na Mihovem blogu prebral opis Moči jubezni, si ga ogledal in se navdušil za delo Paula Thomasa Andersona. Je to tudi ena od tistih reči …?
Preštevilnim obveznostim navkljub sem se pustil zvabiti na koncert Sophie Maj Orcheststra.
Mislim, da sem – spričo pregorevanja zaradi preobilice dela – naredil prav. Tonyu zasedba vleče na Portishead, meni pa je – že ko sem jih septembra prvič poslušal – misli odneslo v začetke empetri revolucije, ko smo po frizbi netu (disketah 3,5") prenašali prve priatske komade med katerimi sta bila tudi Don't Speak in Just a Girl od No Doubt-ov. Saj ne toliko muzika, kot barva glasu Majeve. Pojava, performans in predanost je pa čista Vesna Zornik.
Za splošno razgledanost je treba poznati vsaj še najdolgočasnejši danski bend, kot se sami radi pohecajo (ha, ha, ha, kako smešno!), TV-2. Popevke za staro in mlado, nekakšni danski Čuki pač.
Kar mi ne gre v račun je, zakaj uvoduma omenjeni ali celo še bolj mainstreamerski Kashmir (a la naša Siddharta) ali VETO (recimo naši Psycho-Path) ne bodo nikoli nič več kot le ta glavni na vasi.
Podoben šmoren z glasbeno industrijo kot v Sloveniji in na Danskem je tudi na Norveškem. Razen muhe enodnevnice a-ha je vse skupaj ena mizerija. Iz 2 Many DJs (morda Umek?, prešvoh poznam) in Black Debbath (kajpavem Slon in Sadež al pa Zmelkoow, podobnost imena z Black Sabbath ni naključna) dvomim da bo sevala kdaj kaka silna slava.
Omenjajoč regres, fešto in družino … Takoj ko je bil regres nakazan na bančni račun ga je bilo treba pretopiti v konvertibilno valuto. Priložnost se je ponudila v lokalnem diskaču Pitstop, kjer je koncertiral švedski elektropop (karkoli še en žanrski oksimoron pomeni) artist Familjen. Luštno, zelo poslušljivo.
V soboto je bila na šoli velika fešta. Tema Balkan. Razen "balkan-elektronike", glasbe ki jo izvaja čistokrvna danska zasedba Analogik in dveh mladcev, ki sta bila tako avtentična, da bi šla lahko naslednje jutro direkt "pod Lipco" avte prodajat (glej sliko) ni bilo prav dosti Balkanskega. Še slivovke, ki sem jo zrihtal za v bar niso znali spraviti v promet. No, žur je pa le bil tak kot treba!
Binkošti potekajo v znamenju sonca, kopanja na koldinški rivieri (včeraj smo imeli tukaj za celo stopinjo bolj vroče kot na slovenski obali) in predvsem pa delavno, navkljub dela prostemu dnevu – jutri imamo predstavitev projektov.
Lani je Simon Korenjak spakiral nahrbtnik in odrinil iz Slovenije v Kolding, na enoletno izmenjavo na Designskolen Kolding. Tu se mu zelo dopade in bo, če ne pride kaj vmes, podaljšal še za tri leta … yardi, yardi, yard … yard, yard …
Vse to in še marsikaj (vključno s hvalospevom tukajšnjemu šolskemu sistemu in zavezniškemu odnosu profesorjev do študentov) sem pred časom natvezil v pogovoru za šolsko spletno stran. A kar tukaj resnično napravi vtis, in vedno znova navdušuje, so velike malenkosti.
Na primer fotelj v učilnici ali "učenje Maye je lahko tudi zabavno" (še posebno, če te uči navihani Henrik na fotografiji skrajno desno) – podrobneje v galeriji na Facebooku.
Ali pa odprte učilnice brez sten, ki omogočajo stalen pregled nad sprehajalkami po hodniku.
To pa še ni vse. Da lahko predavatelj pusti projektor takole čez vikend … in ga prav takšnega dobi tudi v ponedeljek zjutraj – neprecenljivo.
Oglašam pa se predvsem zato, ker bi rad opozoril na moj tenutni predmet o svetlobi, robotiki in trajnostnem razvoju. Vabim vas, da ga naslednjih šest tednov spremljate v živo preko interneta:
na blogu predmeta (zvečine ga piše vodja predmeta Isabel, prava brazilska karioka),
2008/2/10, Simon Korenjak: > The older I am, the more I realize the importance of long underwear > for presistence of humankind.* ;-) > > Hey folks, we've got a new reason to see each other. Let's meet today > (Sunday, Feb 10th) at 3 o'clock at my place (Akseltorv 7) and drink a > cup of coffe or tea or taste some Slovenian wine. It's not a party, > it's just a birthday gathering.
Da v noči pred semestrskim izpitom nisem spal več kot 1 uro, sevé. Kako smo v petek kompenzirali manjko na Snežniku, sem tudi že poročal. Po treh urah počitka sem moral vstati, da sem naštimal zajtrk padlim borcem, ki so prespali pri nas. V soboto smo ga biksali na pustovanju. Ob treh dobim (po)vabilo, ki ga ne moreš zavrniti: ameriški čikn-uingsi na islanski način. Od noči sta zopet ostali samo dve uri, če sem se hotel napojiti ob nedeljskem Izviru. Rojstnodnevnega druženja pa tudi ni kazalo izpuščati. Tem manj, ker je bil dan poprej Sašo dostavil barcafé, iz katerega se da napraviti prav okusen tiramisu, ki se izvrstno poda z drameljskim rumenim muškatom.
Gostom sem v romantičnem somraku sveč okoli 19. ure skoro zaspal v naročju.
Pa dijo bono, fantje, dajte se no malo zresnit. Saj vem, da igrači niste nič krivi, kriva je itak da vlada. Ampak, če bo šlo tako naprej si kmalu ne bom upal več na cesto, nego li v šolo, kjer me poznajo.
Želim vam kulturen postni petek. Za vas dela prost, zame pa sodni dan.
Prvi vtis o Paulu Grahamu je, da gre za jokerja težkega kalibra. Dejstva, da je izučen kot slikar, še prej študent filozofije, mimogrede pa tudi doktor računalništva obetajo. Ko prebereš, da programira v nekem obskurnem Lisp-u in kdaj pa kdaj oblikuje spletne strani tako, da si najprej sprogramira nov http strežnik, začne človeku vzbujati strahospoštovanje. Ta Heker, ki je takorekoč lastnoročno zatrl invazijo spama in si izmislil prvo spletno aplikacijo Yahoo Store, sedaj hara z novim programskim jezikom Arc, kot poroča Slo-tech.
Slednjo novico najdete skupaj z mojim preostalim aktualnim čtivom v rubriki Piše se … v desnem spodnjem delu bloga (rev. 2.01).
Grahamu beseda teče, da ga je užitek prebirat, dve uri na njegovi domači strani pa mineta kot za stavo. In najbrž treba je takih srečanj brez konca, da se pretolčeš čez vse te njegove eseje. Dobro izhodišče za začetek brklanja so strani z odgovori na zanimiva vprašanja.
Akcija. Iz Kopenhagna v Ljubljano in nazaj za 99 evrov. V nedeljo so mi na letu gor porinili v roke Slovenia Times. Berem, da je Adria preteklo leto poslovala z dobičkom. In res, takoj se pozna tudi na uslugah. Decembra so mi domov grede dali samo sirov sendvič in kozarec vode. Sedaj pa sem lahko izbiral med mesnim in sirnim sendvičem, dobil še "čokoladno blazinico" in Šumi bonbon. Če sem malo nesramen: saj če bodo tako razsipni, letos ne bo več dobička. :-) Seveda poteka akcija v tradicionalno sušnem obdobju za letalske prevoznike; pred časom sta Tina in Simona odšteli okoli 30.000 tedanjih jurjev, kar je le malce več. (Simona čestitke za veliko malo Ello še na tem mestu.) In ker so v času mojih velikonočnih počitnic (15. – 30. marca) cene že navite, naj ta ponudba izzveni predvsem kot vabilo za obisk Danske, kajti od Ljubljane je prav toliko do Koldinga kot obratno.
Domača naloga: Če bi moj računalnik ne poznal ukaza “copy”, bi bil moj blog zelo drugačen? – Upam, da ne (preveč).
Razpečevanje "haha-pornografije" na blogih se je res razpaslo. Evo mene:
Ali kot je dejal moj tovariš, ki je mojster v besedi (in velik v dejanju): "Vse kar se mi dopade pri dedath metalcih je davni naslov albuma Sepulture: Roots."
Potiska meje mogočega in v filmu doslej poznanega: "Pri ''automavision'' pa je tehnika v tem, da sam najprej nastavim posnetek in nato pritisnem tipko na računalniku. Nisem bil jaz tisti, ki je imel vse pod nadzorom, ampak računalnik." Sliši se hudo high-tech … v resnici pa le nova v vrsti genialnosti tega "idiota" (ali nemara idiotizmov tega genija?). Tistih, ki so videli Idiote in Dogville ne more več presenetiti, a izvirne in nove reči so vedno čudovite. Zgodbica simpatična in hecna z intrigantnim zasukom. "Art" primeren tudi za ogled v romantičnem duetu.
V mojem inboxu se vsakodnevno znajde kaka smešnica, zanimivost, hecen oglas, šala, urbana legenda, pocukrana zgodbica ali kakšna druga reč iz repertoarja t.i. "vic-pornografije". Običajno ošvrknem s pogledom, se včasih nasmehnem … izjemoma celo krohotam in pošljem komu od kolegov. Danes pa
odločno protestiram!
Ne vem kdo je napravil to sranje … in če ima res NASA prste zraven (kar je še huje). Gre za popoln plagiat mojstrovine, ki jo je leta 1977 napravil Charles Eams - slavni ameriški arhitekt, oblikovalec … pravzaprav multiartist. Oglejte si film Powers of Ten (Potence desete) ali/in spletno stran in presodite sami.
Bolj kot ne po (ne)sreči sem ob iskanju programja za dvd-v-divx ripresiranje za Linux in/ali MacOS (mimogrede: kaj vi uporabljate?) naletel na zanimiv prispevek.
No ja, nič novega. Ampak res občudujem Stallmana, kako spretno zna speljat vodo na svoj mlin. V Sloveniji mu ga najbrž - morebiti z izjemo Suhadolca – ni primere. In koncukoncev ima(ta) tudi prav.
V zadnjem času so mi bili predočeni kar štirje filmi, ki si vsi zaslužijo vsaj oceno zanimivo, če ne celo navdušujoče!
Privi je bil švedski Surplus. Dokumentarec, kritika potrošništva. Moj vtis: križanec med Barako in Michlom Moorom. Dovolj predvidljiv, da sem prve pol ure samo čakal, kdaj se bo pojavil insert zloglasnega Ballmerjevega hvalospeva razvijalcem. Kljub temu, da svarjenja pred potrošništvom ni nikoli dovolj se ne morem znebilti vprašanja legitimnosti – preveč švedsko, preveč Ikea.
V duhu trenutnega projekta (delamo magazin/katalog o življenjskem stilu) mu je sledil Crumb, portret znanega ustvarjalca stripov. Imdb pravi: čuden seks, obsedenost, stripi. In točno za to gre pri Zwigoffovem šestletnemu zasledovanju Roberta s kamero. Producent: David Lynch. (Ne-danski podnapisi bi bili kar dobrodošli.)
Tretji dokumentarec De Fem benspaend (ang. The Five Obstructions) je zakrivil režiser Lars Von Trier, ki kljub temu, da je režiral ta film ni njegov režiser. Pod mojstrovino se je podpisal Jørgen Leth avtor znanega kratkega filma Popoln človek, katerega mora po Larsevih navodilih 5x parafrazirati. Zelo gledljivo, motivacija, ko dobiš najbolj nemogočo nalogo. (Ko se nekoliko bolj podkujem v danščini oz. ko dobim angleške/slovenske podnapise si ga zagotovo ogledam ponovno.)
Zadnji je na vrsti še Scratch. Navdušujoč vpogled v deejayjevsko sceno, mala šola hip-hopa za stare rockerje. Trailer.
V okviru SkiveFestuge-a se je v lokalnem jazz klubu odvil tudi koncertič kobenhavnske zasedbe Ibrahim Electric. "Ibrahim Electric trgajo gate! Tile trije mladi muzikantje kažejo izjemne rezerve energije … To je boljše kot Viagra!" (Information) Mladci Niclas Knudsen (na gitari), Jeppe Tuxen (hammond B3 (tudi pihanje v pirovsko flašo mu je šlo dobro od ust)) in Steffan Pasborg (za bobniči) so res harači, da jih iščeš.
Fantje pravijo, da skupaj raziskujejo meje med jazzom, rockom, afrom in funkom in iščejo nove poti skozi grmovje. (Slovenci to dobro vemo: "Kje so tiste stezice, čir so včasih bile, zdaj pa raste grmovje in zelene trave.")
Res, življenjska izkušnja. Jaz pa sem še celo pomišljal, če bi šel ali ne.
Z njihove spletne strani si lahko potegnete videospot Pet Pettostan (10 mega, za tiste s spodobno pipco v internet), dva druga videa v nekem levem formatu in nnaslednje empetrije (v zaresni kvaliteti): Zatečena jajca, Ogrožen bit, Jebač, Muftij O. J. in Lulčki.
PS. Cvetka iz piarovksega zapisa na spletni strani: "Ibrahim Electric proves with this raw and swingin'' debut, that jazz certainly not is for highschool teachers on pension only!!." (Ekstra Bladet) Gre za prevod v tipično dansko angleščino, saj v danščini rečemo npr. "Niclas er her ikke," kar pomeni v dobesednem prevodu: "Niklas je tukaj ne." Potem pa mislijo, da morajo "ne" res vedno postavit karseda na začetek. :) Drugače pa moram poudarit, da Danci v povprečju govorijo izjemno lepo angleščino, bi rekel da celo boljšo od Slovencev (v povprečju), da ne bo nesporazumov!
Ljubitelj holandskega humorja, skandinavske ironije, danske kinematografije, finskega terasnega popa, češkega diska iz sredine osemdesetih, nemškega gotskega metala s konca sedemdesetih, provansalske kuhinje, balkanskega temperamenta, drameljskega sauvignona in tudi zelènega, zélene in zelène (vipavskega, najraje stebelne in barve nasploh opa.) ter maternega jezika in očetnjave.
V prostem času peripatetik (tisti, ki med hojo razmišlja), toda sicer pripadnik stare enoopravilne ("singletasking")
generacije, ki ne posluša in pleše hkrati, niti ne misli in govori obenem.
