Neumnost človeška je brezmejna III in osnove termodinamike

Ta druga sostanovalka – dasiravno redoljubna – ni nič boljša od prve. Očitno je pri srednješolski fiziki prespala vse ure termodinamike.

Louise v svoji presveti vestnostni ostanke hrane takoj po jedi porine v hladilnik. Vse lepo in prav, če ne bi šlo za nekaj litrov juhe, ki je še pred nekaj trenutki vrela na šporhetu. Da solata ovene še preden zapre vrata hladilnika, je jasno. In naj se trudim razlagat kolikor hočem, punca ne lajšta tega, da pisker, ki ga postaviš v (hladno) vodo in malo pomešaš, takorekoč v momentu izenači temperaturo z okolico. Draga Lojzka, nimaš pojma.

Da sploh ne omenjam bistroumne navade hrambe česna v hladilniku (do mojega prihoda v stanovanje). Blagodejna temperatura in visoka vlaga sta bili kot dobro načrtovana "topla greda", da je česen v nekaj dneh kalil in ga je 3/4 vrgla stran.

Našteval bi lahko še ure in ure, a tak sadist pa vseeno nisem.

(Konec nadaljevanj.)

P.S. Dolžan sem še epilog drame z njenimi izposojeno-ukradeno-pogrešanimi očali. Konec aprila, ko so bila očala de facto razglašena za izgubljena, se je v pogovoru s sošolcem pokazalo, da ležijo pri njemu doma. Konec dober, vse dobro.

Zračni napad na Kolding

Pogumna četvorka s Krajnskega, ki se je oglasila pri meni za vikend je v torek zjutraj, ravno še pravi čas, pobrala šila in kopita in odšla. Pozno sinoči in davi zarana so skratili našo pravico do spanja zvoki siren: "Jebelacesta, Al Kaida," si mislim … pa ni bilo tako hudo. Le v pristanišču je nekaj zagorelo in se je nad nami vil strupen dim. Tako smo nekaj ur, do preklica nevarnosti ob desetih, ostali v haus arestu.

Je pa ta Kolding res kraj nesrečnega imena! Poročal sem že, kako jim je pogorel grad. V spomin na 200-letnico tega dogodka so to prekrasno obnovljeno čudo arhitekture vnovič požgali.

To pa še ni vse! Pred leti je v zrak vrglo skladišče pirotehnike:

Piromani … menda bo res najbolje, da grem drugo leto domov.

Turizem, šolstvo, zdravstvo in sociala

Turizem
Kot že rečeno imamo zadnjih nekaj tednov prav krasno vreme, ki meji že na kičasto in na trenutke skoro prevroče ;-). A kot kaže, bo konec tedna "odinalo", tako da bodo obisk drameljsko-blejske naveze pričakale avtentične oblačno-vetrovne razmere in bo spoznavanje dežele res celostno, vseobsegajoče.

Šolstvo
Upam, da mi šolske oblasti do petka dahnejo usodni da in se lahko prijavim za štipendijo MK-ja. Sicer pridem za eno leto vedrit domov. Oboje se mi dopade. Vseeno držite pesti za "ja".

Zdravstvo
Da ne boste mislili, da je tukaj res vse narobe, ko včasih malo za šalo malo zares kaj pošimfam … Že dva dni sem paraliziran ležal doma: zopet ta moj gastritis! Resda se včasih želodec sam porihta, a tokrat sem se – priznam, malo tudi iz firbca – odločil, da grem po lamsoprazole do zdravnika. Ocena vzorno! Če česa, potem bi se lahko naši "bručmani" naučili od Dancev organizacije.

Takoj ko na občini zaprosiš za "emšo" oz. magično rumeno kartico (za zdravstveno zavarovanje) si izbereš (po sistemu an-ban …) osebnega zdravnika. V slučaju bolezni ga zjutraj pokličeš (telefonska številka tvojega zdravstvenega doma je natisnjena na kartici), poveš kaj ti manjka in dobiš uro (sestra se še opraviči, ker kličeš relativno pozno in bo morda kljub uri malo za počakat). Prideš v čakalnico, potegneš kartico skozi avtomat – pa ne zaradi dodatnega zavarovanja (to jih, v nasprotnu z lekarnarji, sploh ne briga) – ki pove, da boš moral morda 10 minut počakat. Kot teleban pri administrativni delavki za pultom še preveriš, če je to res vse kar moraš storiti: "Ja."

Kot bi trenil stopi na hodnik simpatična blond gospodična (na žalost s prstanom na roki, torej gospa), ki te pokliče v ordinacijo. Sestra, si misli Slovencelj … Ne, ne, bo kar dohtarca, ki ji zavoljo tega koraka iz ordinacije in parih klikov z miško ni padla krona z glave.

Res, od trenutka, ko vstopiš v čakalnico, do konca pregleda (vključno s printanjem recepta) poteka vse neverjetno gladko, prijazno in hitro. Izjemno efektivno, brez odvečnega pretikanja kartice in prenašanja kartonov od sestre do zdravnice in nazaj.

Zagotovo je možno tudi, da te – tako kot Zokija – prehitro odpravijo. A bojda je v taki situaciji trik v tem, da rečeš, da imaš dohtarja v familiji. Tako dobiš takoj napotnico za specialista …

Sociala
Dasiravno vzgojitelice že nekaj časa štrajkajo z zahtevo po višjih plačah, sem jaz še vedno navdušen nad tukajšnjo delavsko zakonodajo. Konec prejšnjega meseca sta me pričakali dve pismi: odločba o dohodnini ni postregla z ničemer presenetljivo novim, saj lani nisem zaslužil toliko, da bi moral dajati cesarju desetino. Je bilo pa zato toliko večje presenečenje v drugem pismu: regres! Zavoljo osmih ur dela sem dobil "feriepenge" v višini 120 kron. Pa če to ni krasno!

Mimogrede: ta najbolj socialna država praznuje tudi prvi maj! Delavno ljudstvo dobi celega pol šihta prosto, če nimajo te sreče kot letos, da se dan pokrije s Kristusovim vnebovzetjem ali kakim velikim molivnim dnem ali čim podobnim. To je najbrž tudi edina danska vrlina, ki bi utegnila tekmovati z njihovim ponosom na socialno državo. Namreč presveta pobožna bogaboječnost, ki se manifestira vsako pomlad z neštetimi "krščanskimi" dela prostimi dnevi (bojda prazniki) in nič manj številnimi obiski birmanskih fešt, kjer po pripovedovanjih nemalokrat (v duhu tradicije in svetega duha) obleži vse staro in mlado.

FOTO: JP.DK

Balkan Fest

V soboto je bila na šoli velika fešta. Tema Balkan. Razen "balkan-elektronike", glasbe ki jo izvaja čistokrvna danska zasedba Analogik in dveh mladcev, ki sta bila tako avtentična, da bi šla lahko naslednje jutro direkt "pod Lipco" avte prodajat (glej sliko) ni bilo prav dosti Balkanskega. Še slivovke, ki sem jo zrihtal za v bar niso znali spraviti v promet. No, žur je pa le bil tak kot treba!

Binkošti potekajo v znamenju sonca, kopanja na koldinški rivieri (včeraj smo imeli tukaj za celo stopinjo bolj vroče kot na slovenski obali) in predvsem pa delavno, navkljub dela prostemu dnevu – jutri imamo predstavitev projektov.

FOTO: Lisa Fleck

St. Patrick's Day: dan, ko je lahko vsakdo Irec

Irska je že dolgo na vrhu mojih potovalnih prioritet. Ne vem od kdaj in zakaj. Vem pa, da je bilo to še preden sem bral Gradišnikov potopis in preden sta stric Roman in Tatjana (po)kazala fotke z njunega obiska. In vsaka taka izkušnja me je dodatno ohrabrila v moji nameri in ustvarila nekaj novih (pozitivnih) predsodkov. Še celo zgodbice sošolke, ki je nekaj časa živela med Celticsi in izkusila občasno nonšalantne prodajalce v trgovinah in podobne velike malenkosti. Prigode je opisovala v rahlo negativnem podtonu, a globoko v meni so me privoščljivo navduševale (prav ti je hudič babji, a misliš da bodo vsi prenašali tvojo dansko sitnobo) in utrjevale željo po obisku te destinacije.

Osebno z Irci nisem imel dosti opravka. Enkrat sem v Münchnu srečal modela, s katerim sva se pobratila (bolj on z mano kot jaz z njim) takoj, ko sem mu povedal, da sem iz Slovenije. –A iz Ljubljane? Hodiš kaj v KMŠ? KMŠ je zakon! Takoj sem fasal povabilo na pinto Guinnesa v Dublinu in njegovo telefonsko, a pri tem je tudi ostalo.

Do prejšnje sobote, ko sem spoznal Jerryja. Ko sva izčrpala običajne teme za small talk čvek sem se nehote zatekel k najbolj butasti asociaciji na Irsko. –A v Koldingu kaj praznujete "St. Patrick's Day"? Srečo sem imel večjo ko pamet, priznam, sanjalo se mi ni, da je to 17. marca. Omemba čarobne besede zmerno fajhtnemu pivskemu bratcu je podrla vse bariere, ki so naju še ločile do večnega prijateljstva. –Simon, drugo soboto, pri meni. Fešta! Začnemo minuto čez polnoč. Pa da ne bi slučajno česa sabo nosil! Dress code: če se le da si nadeni kaj zelenega.

Zoranova saga

Danci vejamejo, da živijo – nekako Leipzigjansko – v najboljšem od vseh možnih svetov. Si želite nakopati sovražnikov? Malo podrezajte Danca o tem, da njihova socialna država ni najboljša socialna država od vseh možnih socialnih držav. Na čelu z njihovim zdravstvenim in šolskim sistemom. Za ilustracijo: v tej zaverovanosti vase niti opazijo ne, da otroci drugod po svetu dobivajo v vrtcih in šolah malico in kosilo, pri njih pa ju morajo mame napravljati v tuppervare škatlice, da se potem otroci bašejo s tisto postano in prešeklano hrano. Pa nisem mislil načeti te teme.

Vrtec na obisku v DSKD: bogi reveži morajo malico prinašati od doma.

To je zgodba za tiste, ki poznate Zorana in Marijo. Čistokrvna Bosanca, ki zadnjih 15 let živita v Skivu. In vsak, ki je kdaj spoznal kakega pravega Bosanca, ve da je pri njih: "Jeb… ti ma…, kako si brače?" dobrohoten pozdrav za dobro jutro ne pa kletvica.

Primerilo se je, da je nekega dne Zoki obolel. Žgalo ga je notri v prsih in ko je ruknil par rakijc, bolečina pa še kar ni jenjala je šel iskat pomoči k zdravniku. Ura je bila noč, osebni zdravnik je že davno spal, zato se je napotil na urgenco bližnje bolnišnice.

Tu zadobi saga epske razsežnosti. Kakopak, saj je govora o najboljšem zdravstvenem sistemu v našem osončju, če ne celo v vsem stvarstvu. Zoran dobi nekaj tablet proti bolečinam in zaspi do jutra, ko vizita ugotovi, da je popolnoma zdrav in ga pošlje domov. In bil je drugi dan. In noč. In strašna bolečina. Ni bilo druge, Zoran nazaj na urgenco. Kjer se procedura prejšnjega dne ponovi. Nato naš glavni junak doma nekako preživotari dan in noč in se gre tretji dan navsezgodaj potožit k osebnemu zdravniku. Ta – tako kot predhodniki – ugotovi, da je pacient zdrav. "Gospod doktor, če vi ne morete ugotoviti kaj je narobe, me prosim pošljite h kakemu specialistu." –"Zoran, nič ti ni. Kak čajček z limonco in počitek pa bo." -"Doktor, če ne boste ničesar pokrenili se bom jaz kar ubil," skuša Zoran parafrazirati strašansko bolečino. –"A, tako hudo je?!! Nisem vedel. Moj kolega iz Viborga je specialist, zelo dobro pozna te reči, on vam bo pomagal," obrne ploščo zdravnik. Svašta!

–"Takole, tukaj je napotnica, sestra pa bo poklicala taksi, da kar takoj pride po vas." Zoran v transu od bolečine in veselju, da se je končno nekaj premaknilo ni več dosti spraševal.

Ob prihodu v Viborg ga je nekoliko zmotila nenavadna arihtektura ustanove v katero je bil napoten a še vedno se ni dosti menil za okolico. Sestri da napotnico in odide v čakalnico. Tam pa cela štala. Gre nazaj: "Sestra, mi lahko poveste, kaj je to za en oddelek, kje pravzaprav sem?" Ona: "To je Psihiatrična bolnica Viborg."

Nakar psihiater seveda ugotovi, da biti Bosanec pač ni bolezen, česa konkretnejšega pa tudi ne ve predpisati. In tako se je Zoran nekako pocajtal ob čajčku, medu in limonci. Kaka dva meseca kasneje pa en x doktor na enem x pregledu pomodruje: "Tule na slikah vidim, da ste pred kratkim preboleli pljučnico." –"Eeee … pa jeb… ti ma…, kje si bil ti, ko sem jaz rabil dohtarja!"

Pepe, Pepe & jaz

Spajdašili smo se s Pepetom. Španec, navijač Barse, poklic – mesar. Napravit zna tako tortilijo, da si oblizneš vse prste. Poleg dobrovoljnosti ga odlikuje tudi "zdrava kmečka pamet" ali drugače rečeno, glavo nosi na pravem mestu.

Njegovo ime me je poneslo v otroštvo. Spomnil sem se na Lipovčevega [izg. Lipoucouga] Pepeta, kako je drvel z rdečo trojko skozi novo naselje in lizal zelene mentol bombone za lajšanje simptomov astme. (Wudinov Korle bi rekel "bombone za dihat".)

Ne vem, kdaj sem zares zadnjič videl našega novskega Pepeta, a zadnji spomin nanj, ki ga prikličem sega v leto 1994, kak dan po 1. januarju, ko je prišel kropit našo mamo. Komaj je še hropel, tisti bomboni niso bili niti Blažev žegen; je menda pa vseglih eno štamperle za duše v vicah ruknil. Zdi se mi, da se potem ni več kaj dosti obotavljal in jo je še istega leta mahnil za našo staro mamo.

Nadalje se spominjam Pepetovega in Mickinega hišnega zvonca s tistim ubijalskim zvokom. Njega brrrrr je paral ušesa, brbral pa je toliko časa, kot si ga tiščal. Kot otrok nisem nikoli vedel ali naj pritisnem na kratko in tvegam, da me ne slišijo (upoštevajoč hrupni bzrzrzrzr zveni kontradiktorno, ja!) ali pa nekoliko pridržim in izpadem neolikan in glup. Ko so me povabili naprej v kuhinjo, se je oko najprej ustavilo na legendarnem pepelniku sredi mize. Dvoprekatni pepelnik – to je bila Amerika. To je bila sanjska igrača … upam si reči vsakega otroka … dokler mi/mu je niso vzeli iz rok.

Pepetu Kataloncu pa od srca privoščim, da se mu čim prej uresniči življenjski sen: odpreti špansko restavracijo sredi Koldinga. Privoščim mu tudi, da bi lahko nekega dne kupil na Danskem paradižnik z okusom paradižnika, a to ni le uresničitev sanj, temveč je utopični optimizem.

FOTO: MARIE JUMELIN

Moralni maček in koledar

Ne glede na to, kako se trudim, da bi število zapisov zreduciral na zmerna dva do tri tedensko, se vesti kar plodijo, ker nam – kot kakim najstnikom – "kle čis' dugaja".

V soboto je moja mačkora potrebovala dohtarske "očale". Cimrine sem si sposodil brez njenega vedenja. Nakar so bile izgubljene/so jih ukradli (dolga štorija). Louise jih je imela zelo rada. Zares so bile fine. Take, brez šipc. Zato prihaja za sanjskim vikendom moralni maček. Barnabas bi rekel: "It kind of throws a wet blanket on it all."

Sicer se je pa dodelal Sašin koledar za 2008. Fotoshopana fotka deluje malo fovš. A še kako fino, glede na čas, ki je bil na voljo in velikost izvirnika.

Nedeljska čajanka

2008/2/10, Simon Korenjak:
> The older I am, the more I realize the importance of long underwear
> for presistence of humankind.* ;-)
>
> Hey folks, we've got a new reason to see each other. Let's meet today
> (Sunday, Feb 10th) at 3 o'clock at my place (Akseltorv 7) and drink a
> cup of coffe or tea or taste some Slovenian wine. It's not a party,
> it's just a birthday gathering.

Da v noči pred semestrskim izpitom nisem spal več kot 1 uro, sevé. Kako smo v petek kompenzirali manjko na Snežniku, sem tudi že poročal. Po treh urah počitka sem moral vstati, da sem naštimal zajtrk padlim borcem, ki so prespali pri nas. V soboto smo ga biksali na pustovanju. Ob treh dobim (po)vabilo, ki ga ne moreš zavrniti: ameriški čikn-uingsi na islanski način. Od noči sta zopet ostali samo dve uri, če sem se hotel napojiti ob nedeljskem Izviru. Rojstnodnevnega druženja pa tudi ni kazalo izpuščati. Tem manj, ker je bil dan poprej Sašo dostavil barcafé, iz katerega se da napraviti prav okusen tiramisu, ki se izvrstno poda z drameljskim rumenim muškatom.

Gostom sem v romantičnem somraku sveč okoli 19. ure skoro zaspal v naročju.

--

*Aforizem je povzet prosto po Marjanu Paternostru.

Prešerno prešernovo

2008/2/8 Boris Mlinar :
> pohod je bil lustkan. blosko planoto je z bloscino zastopal Rok

No, tukaj smo se zbrali v zmernem številu. Dva Slovenca, en iz Kanáde, Islandec, Francozinja, Poljak, Nemka (Slovaškega rodu) in Japonka. Izpraznili flašo domačega ruma, poslušali nekaj verzov začenši z japnskim haikujem, nadaljavši s francosko poezijo in končavši s Frenkovo Zdravljico in rundo žganja. Pravi danski hygge.

Pleheko čvekanje tipa: "Ti, kako imate tole (proti)kadilsko zakonodajo uštimano pri vas u Kanádi?" je prešlo – vzporedno z degustacijo trojega italijanskih rdečih vin – na modrovanja o vplivu zemlje na okus vina in do polnoči doseglo že zavidljivo raven pogovorov o svobodi in anarhiji. Od tu je le še lučaj daleč 3. ura, ko so bili seveda zafršolani temelji za nov pravičen svet, družbo brez razlik, ukinitev denarja in nasitenje vseh sirot v Afriki. ;-)

Bedømmelsen ali sodni dan

Na izpitu (evaluaciji, sodbi) ni šlo ravno odlično. Je šlo pa prav dobro, kar je odlično! Ljubim to šolo.

Tale poklon bo verjetno letos najlepši, dasitudi je prišel dva dni pred 10., odnosno šest pred 14. svečanom (ali pa nemara mesec in pol po 24. grudnu, le kdo bi vedel). Hvala Barnabas in Elle-Mie.

Sedaj bo sledilo en kup papirologije, pogovori z Anette, diferencialci, mnoga odrekanja, praskanje sredstev. Take reči.

FOTO: BILLEDER AF DESIGNSKOLEN KOLDING

Dobro jutro, Slovenija

Evo, takle mamo to v Koldingu.

---------- Forwarded message ----------

To all of you out there that celebrate Feb 8th as The Day of Culture.

Let's celebrate it together @ my place (Akseltorv 7, 2nd floor, flat 202) after eight with a shot of poetry and Slovenian 'slivovka'. Bring a poem with you (or find enclosed two lovely touching and hilarious pieces by Wendy Cope as a backup) – a welcome shot of plum brandy is of course free.

See you,

S

Pastoral

I wish I was a provincial poet,
Writing a lot about nature,
Whenever I thought about London poets,
I'd mutter darkly, "I hate yer."

And off I'd stomp down the wild, wild lanes
In my jeans and my wellington boots.
A provincial poet doesn't need lipstick
Or tights or respectable suits -

The clutter of urban life. How wonderful
Just to discard it all
And spend one's time communing with everything
Perched on a dry stone wall.

And after a busy day communing
To amble back home for a bite,
Then go to the pub with some real people,
Who manage twelve pints in a night,

Which helps them get through the provincial evenings
Without too much boredom or pain.
Real people, as solid and ruddy and calm
As London bus in the rain!

Some day I'll go and live in the country
And many notebook I'll fill
With keen observations of animals (mostly
The dead ones because they keep still).

Dead sheep and squashed rabbits. Oh, how shall I love it.
My face will be peaceful and brown
And shining with love for all of creation,
Exepting those poets in town.

Kindness to animals

If I went vegetarian
And didn't eat lambs for dinner,
I think I'd be a better person
And also thinner.

But the lamb is not endangered
And at least I can truthfully say
I have never, ever eaten a barn owl,
So perhaps I am OK.

Danska – Slovenija 3:0

• 24. 1. 2008, drugi del evropskega rokometnega prvenstva, Stavanger/Norveška: 28:23
• 6. 2. 2008, tretji turnir hokejske serije Euro Challenge, Gomel/Belorusija: 7:1
• 6. 2. 2008, prijateljska nogometna tekma, Nova Gorica/Slovenija: 2:1
  

Pa dijo bono, fantje, dajte se no malo zresnit. Saj vem, da igrači niste nič krivi, kriva je itak da vlada. Ampak, če bo šlo tako naprej si kmalu ne bom upal več na cesto, nego li v šolo, kjer me poznajo.

Želim vam kulturen postni petek. Za vas dela prost, zame pa sodni dan.

Fotografija: Matej Družnik/Delo

Geometrija III: disk

No, pa zašpinimo tole serijo nedeljskih prispevkov o geometriji.

Dasi sem se pridružil borbi Davida proti Goljatu sem konec lanskega avgusta podlegel primitivni želji po hazardu.

Kot velik zanesenjak, takorekoč računalniški guru, sem se lotil popravljanja particij diska brez svežega backupa. Navkljub številnim svarilom o previdnosti in nujni varnostni kopiji. Toda ne, žilca ni dala miru, dokler ni bilo – prepozno. Podatki izpuhtijo v večna lovišča. Živalski krik. Globok vdih. In podatkovno rudarjenje (pretikanje DVD-jev, delo zadnjega kvartala pa na Gmailu in Picasawebu ...).

Posledice relativno neusodne, nauk pa jasen: hazard (t. j. igre na srečo) ne prinaša nič dobrega.

Gre torej za temeljno vrednostno sodbo. Medtem ko Anglija obdavčitev casinojev povečuje na 50%, jo hoče naša banana republika zmanjšati na 17%. Ljudstvo pa zvečine prostodušno izjavlja, da se ga to nič ne tiče oz. ima kvečjemu (posredno) korist od davkov.

Koncu koncev res, vzemimo si za vzor Afganistan in pridelujmo mak – država bo pobrala davkov, da se nam bo vsem vrtelo v glavi, kajne? Hudič bo le, ko bo kaka particija (z diska v glavi) šla rakom žvižgat.

Geometrija II: (vodo)ravno za vse

Ker je veliki večini ljudi bolj ali manj evklidsko vodoravno sem izbrskal enega, ki mu ni vseeno:

Oko Katje Lenart je zabeležilo klic vpijočega v puščavi. Besede Toneta Pavčka za vest.si.

Novo, novejše, najnovejše

Akcija. Iz Kopenhagna v Ljubljano in nazaj za 99 evrov.
V nedeljo so mi na letu gor porinili v roke Slovenia Times. Berem, da je Adria preteklo leto poslovala z dobičkom. In res, takoj se pozna tudi na uslugah. Decembra so mi domov grede dali samo sirov sendvič in kozarec vode. Sedaj pa sem lahko izbiral med mesnim in sirnim sendvičem, dobil še "čokoladno blazinico" in Šumi bonbon.
Če sem malo nesramen: saj če bodo tako razsipni, letos ne bo več dobička. :-)
Seveda poteka akcija v tradicionalno sušnem obdobju za letalske prevoznike; pred časom sta Tina in Simona odšteli okoli 30.000 tedanjih jurjev, kar je le malce več. (Simona čestitke za veliko malo Ello še na tem mestu.)
In ker so v času mojih velikonočnih počitnic (15. – 30. marca) cene že navite, naj ta ponudba izzveni predvsem kot vabilo za obisk Danske, kajti od Ljubljane je prav toliko do Koldinga kot obratno.

Geometrijska telesa

Veste, v starih časih so ljudje poznali telesa kot npr. jajca, zaboje, piramide, mlinske kamne … Potem je okoli leta 3oo pr. Kr. Platon izumil šeststrani heksaeder, imenovan tudi kocka. Idiot!

The Beautiful Afternoon

Today (March 19 2007) is the first aniversary of the Beautiful Afternoon.

Life is good. Life is the best. Beauty should be consumed at a small rate. Therefore beware!

And enjoy.

On that beautiful Sunday afternoon in 2006 Krabbesholmers were overdosing themselves on sun.

I've chosen this bucolic setting for this year's celebration. How about you?

Krabbesholm gensyn (obletnica)

Pretekli konec tedna sem vnovič obiskal Krabbesholm, kjer sem se udeležil snidenja bivših študentov.
Zabava bila je na višku. Poleg fajn ljudi je k temu pripomogel tudi bend po imenu Analogik (prihaja iz analog+elektronik), kar že samo po sebi daje slutiti nekaj obetavnega.
Ker že dolgo obljubljam, da bom objavil kakšne fotke mojih (sedaj že ex) sošolcev vabim vse firbčne (oz. razgledane, kot se temu političnokorektno reče dandanes), da odklikajo semle.

Še 1438x960 do konca

Oni dan se je na zaslonu kot strela z jasnega prižgal en stolpec pixlov. (Veliko bolj bi bil vesel, če bi se to zgodilo, kot edina okvara, po dramatičnem padcu po stopnišču iz tretjega nadstropja.) Prižgala sta se le G+B, R se še naprej ponižno klanja navodilom grafične kartice.

Svetloplava vertikala spominja na "guidelie" v fotošopou in zaslon lepo razdeli v razmerju zlatega reza. Skrije se edino, če odprem okno z belo podlago. Tedaj stvari delujejo kot urca (ki se je ustavila ob 9.26 in kaže točen čas točno 2x dnevno).

Včeraj se mu je pridružil še rumen "margin", ki je nastavljen 1 cm od desnega roba. Z Applom se še pogovarjamo, če bo v Leopardu dodana podpora za "snap to" in preprostejše dodajanje novih neposredno z nadzorne plošče.

Ostaja mi še 1438x960 pixlov in čakanje na pocenitev 30" LCD-jev.

Reci avto … kangu

Včeraj zarana se je slovenska delegacija na venefestu (zabavi za prijatelje) odpravila domov. Bi rekel, da so bili kar navdušeni nad Krabbesholmom in Dansko.
V vzpodbudo vsem, ki še cincate, če bi se oglasili tukaj naj povem, kako je Matej opisal pot do Kraljevine: "Pa saj to je čisto blizu … samo čez Avstrijo in Nemčijo se zapelješ pa si tukaj." No Andrej, Tadej in Jurij so se strinjali, dodali so le še, da ta "samo" traja z avtom dobrih 16 ur!
Hvala za nepozaben obisk, pa še kaj naokol pridte. ;)

Andrej, Tadej, Jurij se odpravljajo domov.

Zdravo

Seveda je včerajšnji multimedijski cyber-punk performans prvoaprilska potegavščina, ki ni hecna je pa socialno motivirana.
Nastaja v okviru zadnjega šolskega projekta za sprejemce. Njen namen je opozoriti na probleme potrošniške družbe v kateri živimo in katere najočitnejša manifestacija so sodobne bolezni! (Kdor je na lastni koži, v družinskem ali prijateljskem krogu doživel, ve.)
Vsem, ki ste sodelovali, častim pijačo na prvem mednarodnem, sicer pa že tretjem tradicionalnem trienalnem Pikniku pri Korenjaku, ki bo (najverjetneje) 29. julija.

Na zdravje,
Simon

Zakaj? (Apd 4,9-11)

Razlog za mojo neažurnost v zadnjem času je bila bolezen. V nedeljo, 26. februarja, so na Onkološki kliniki bolnišnice v Kopenhagnu ugotovili razlog za moje glavobole in občasna slaba počutja po novem letu.
Dobra novica je, da sem na danskem deležen najboljše zdravstvene oskrbe na svetu in da mi 33 dni kasneje (=od včeraj dalje) ni več treba 2x tedensko hoditi v bolnico v Århus. Slabši del novice pa je, da sem imel redko obliko tumorja na možganih (meningiom).
To ni konec sveta, kot se zdi prvi trenutek. Je bolezen kot prehlad ali ošpljice na primer. V izogib nezaželenim govoricam o mojem zdravju ter v vednost in poduk o bolezni sem v nadaljevanju spisal krajši prispevek.

Mir in dobro,
Simon

Šok
Moja diagnoza je bila tumor možganov s srednje velikim malignim potencialom; "meningiom". Kljub temu, da sem sedel na stolu sem se ob novici sesedel! Šoka, ko ne veš ali bi se jokal ali bi kričal in ti ne ostane drugega, kot da obmolkneš se ne da opisat. Bog, zakaj? Jaz bi še živel.
Toda to je samo šok, ki je posledica nevednosti.

Bolezen
V dobrem mesecu sem se o tumorjih in raku naučil več kot prej celo življenje (pa to niti ni tak podvig, glede na to, da se nisem nikoli zanimal).
Možganski tumorji so raznovrstni. Iz nediferenciiranih celic v možganih lahko vzniknejo tumorji sestavljeni iz različnih vrst bolj ali manj zrelih, diferenciranih živčnih celic (t.i., nevrocitomi, gangliocitomi) ali iz mešanice zrelih živčnih in glialnih celic (t.i., gangliogliomi). Tovrstne rašče se večinoma pojavijo pri otrocih ali mlajših odraslih.Seveda, če raka ne zdravimo, večina obolenj sčasoma privede do smrti. Toda večino rakastih obolenj lahko zdravimo, številne tudi pozdravimo, še posebej če se zdravljenje začne dovolj zgodaj.
V deželah zahodne Evrope in S. Amerike je meningoiom dokaj redek in v diagnostiki najprej ne pomislijo nanj. Je pa to obolenje v nekaterih delih sveta precej pogostejše. Pravočasno in pravilno zdravljeno ima prav vedno – ob tipičnem poteku – ugodno prognozo.Več o raku na poučni danski strani, v angleški ali slovenski Wikipedii in na strani Društva onkoloških bolnikov Slovenije.

14. marec - v parku pred bolnišnico v Århusu. Utrujen, a zadovoljen, da je prvo obsevanje mimo

Zdravljenje
Po diagnozi in 2-dnevni hospitalizaciji v bolnišnici Rigshospitalet v Kopenhagnu sem zdravljenje nadaljeval na onkološki kliniki v Århusu pri Lars-u Damstrup-u, dr. med. Odločili so se za kombinirano zdravljenje z obsevanjem in kemoterapijo.
Način zdravljenja in pristop zdravnikov je zgodba zase. Zdravnik tu ni le obrtnik, ki določi diagnozo, temveč poleg tega tudi tvoj učitelj, psiholog in po enem mesecu takorekoč prijatelj. On poskrbi za bolezen in zate. Npr. za večino je velik šok že to, da jih ostrižejo na balin (zame, ki sem vajen kratkih frizur to ni bilo hudo) in prav zdravnik te ustrezno pripravi na reakcije vrstnikov in te usmeri, da gledaš situacijo s prave perspektive.Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem bil hospitaliziran samo 4 dni v času celotnega zdravljenja. Ostalo so bili obiski klinike (v popoldanskem času ko nisem imel (šolskih) obveznosti!), ki so vedno vsebovali vsaj 1-urni pogovor! Tako sva se z dr. Damstrup-om tudi dogovorila za primeren trenutek in način posredovanja informacije domačim in ostalim, ki to berete.
Pri tem, ko življenje normalno teče dalje in ne ždiš v bolnici je dobro tudi to, da se ne samopomiluješ in ti v brezdelju ne rojijo neumnosti po glavi.

Zdraviljenje
Ko se soočiš s tako rečjo kaj hitro pomisliš na alternativno zdravljenje. Med raziskovanjem šarletanske znanosti sem naletel na zanimiv zapis, ki zadene v bistvo: "Metode alternativne medicine so stare tisoče let, pravijo. Zanimivo. Kolikor je meni znano, so dvesto let nazaj ljudje crkavali pri petdesetih. Se je ta alternativa šele pred kratkim prebudila? Ali pa raje potrkajmo na les, da smo se rodili v dobi sodobne medicine. (Seveda ne pozabimo na ločnico med dopolnilnim in alternativnim zdravljenjem. Tetin smrekov čaj zagotovo pomaga, ni dvoma. Naj mi ga le ne poliva na jajca v ozdravitev kile na stara leta.)"

Za konec
Če je zdravje, je vse … pravijo. Drži. Če imate kako vprašanje z besedo na plano. V kolikor bi želeli izraziti solidarnost jo raje kot z besedami sočutja izrazite z dejanji; darujte tistim, ki pomoč res potrebujejo – Mali vitez.

29. marec - le kdaj bo spet tako, kot je bilo?

O bratovem godu

Neža Maurer

Zorenje večnosti

Proslavili smo 10. februar. Tam smo bili vsi. In tudi Tina in Simona. Prav oni dve sta (Matjaž ti ne šteješ, saj tu nisi prespal) otvorili sezono obiskov. Zdi se mi povsem samoumevno in zato nemara nisem še nobenkrat zapisal, da ste vsi vabljeni, da se kaj oglasite tukaj v Hamletovini.
Praznovanje bilo je lepo.
Opili smo se.
S poezijo.

Zorenje večnosti

Refošk zori
na oni strani hriba,
na oni stani žeje,
na oni strani duše.
Vsa temna od krvi
se jagoda nagiba
čez vse prestale meje,
čez moče in čez suše,
čez plesni in bolezni
v srce,
v obnebje pesmi.

Tako je ta pesem najprej za sina.
Z njim nisva skupaj sadila
refoških trt
ne pila iz njih vina.
Prej ga je bela vila zvabila
v črno slovensko smrt.

Zdaj mi z nebesnih območij,
enaindvajsetleten,
mir večnosti toči
in govori o svetem.

Potem je ta vinska beseda
za Giovannina, soseda.
Ko sva v vinji končala delo,
je rekel, v daljavo zazrt:
Šjor Toni, zaigral bom eno veselo
za dobro življenje trt.

Zdaj mi z neba igra
o belih volih in črnem vinu
in pravi, da smrt ne konča
veselja ne vinu ne Giovanninu.

Tako je ta pesem tudi za Istro,
slovensko deželo.
Njej jedalo življenje
h glavi brnistro,
za vzglavje kamen,
brnije na čelo,
a refošk kot znamenje znamenj
v dušo za posvečenje.

Zato se po njenem ožilju
napitek, ljubezni plod,
razkošno in v izobilju
pretaka iz roda v rod.

Nazadnje je ta pesem še zame,
grešnega sina Špančkove Ane,
dolenjske šavrinke.
K njej, za življenja prezrti,
hodim po zvezdne utrinke,
ko stopam k trti,
ko jo režem,
ko jo vežem,
ko ga lijem,
ko ga pijem
in vidim:

življenje vztraja
od kraja do kraja,
od pekla do raja,
v uboštvu in boštvu
in tvarnica poje
Te Deum refošku.

Kajti refošk zori
na naši sončni strani,
na naši srčni strani
in s predniki je z nami
kot čudežno prabitje
za pitje in za žitje.

Nagradno vprašanje: Kdo je avtor te pesmi?
Odgovore pošljite na moj e-mail.

Tonijeva poezija je očarala …

… Tobiasa je resnično očarala!

V drugem polčasu večera smo odšli na (ne, to ni pustovanje) petkov bar, ki je bil v stilu rock zvezd. Zabava je izpadla resnično rockersko: nagrad za najboljšo doma narejeno kitaro, najboljši solo z zračno (imaginarno) kitaro in za najizvirnejšo opravo niso podelili, saj so bili vsi vključno z organizatorji tako alkoholizirani, da niso bili sposobni izpeljat podelitve.

Vsakdanjik

Včeraj je bil praznik. Grafični oblikovalci so končno dobili kište - 20 glanc novih iMacov z intelovimi srci in 20 palci po diagonali. Milina. In si oddahnili: konec je tritedenskega maltretiranja s skiciranjem. Kljub temu, da mi na produkntem dizajnu nič ne fali se sprašujem, le kaj sem zagrešil, da nisem bil deležen tega komforta tudi jaz prejšnji semester :).

Pod črto velja še zapisati, da so v resnici naročili ta male 17", tako da bo epilog zgodbe še gotovo zanimiv. (Jaz tudi še nisem prišel do svojega mobilnega mlinčka, kar je pri celi zgodbi še najhuje. )

Charlotte in Per (profesorja za grafično oblikovanje in administratorja) potita krvavi pot ob nameščanju sistemov na računala

Ljubo doma

Danes sem prišel na obisk domov. Veselo mi uhajajo z jezika angleška mašila, you know … I mean … še posebno, če se pogovor nanaša na vprašanja povezana z mojim študijem. Prosim ne prištevajte mi tega greha.
Ko to tipkam mi mazinec veselo udarja po ipsilonu namesto kayalca po zju in ob potrebi po priročnem meniju (desni klik) podzavestno (da slednji (kot tudi vsi ostali zji) je bil natipkan v treh potezah: Y-backspace-Z) stisnem control in kliknem na levo tipko miške. Kristalno jasni znaki, da res nujno potrebujem Računalnik.

Preminuli Bit et al.: "Slava jim!" (2 Kor 5,1)

Kar nekaj izmed vas me je v zadnjih dneh barnilo, kako to da že skoraj mesec dni ne objavljam nobenih novic. Vprašanje je domala tako retorično, kot bi te jaz, dragi tovariš, draga tovarišica, vprašal, kako to da nisem prejel še nobene kartice (kaj šele pisma, da takega z znamko) – pa že dva meseca bivakiram tu gori.
Sebi v bran in vam v veselo branje, pa naj le priglasim uradno pojasnilo naše službe za odnose z javnostmi.

V tistih dneh, ko sem bil zadnjikrat objavljal se je zgodila tragedija beslanskih razsežnosti, ki sem jo s poldvatisočtega klilometra le nemočno opazoval. Gromska strela je pocitrala domači račulanik. Iz trenutnega vtisa, da gre za trivialno odpoved napajalnika se je stvar razvila v dvotedensko nanga-parbat-2 reševalno akcijo podatkov (kot je pripomnil dmnkf, naj bi bil sličen predvsem element nepotrebnosti).

Aja, najbrž mi ni treba poudarjati, da kakšnih pravdanskih backupov nisem imel (pred odhodom sem bil zapekel dvd z arhivom Calvina & Hobbsa, kak giga empetrijev in podobne pomembnosti). Epilog je bil tak, da je klinično smrt preživelo za okoli trideset giga podatkov z mojega tristodvajsetgigabajtnega (raid striping) diskovja.

Mislim, da sem kataklizmo kar dobro prenesel. Kak dan po razpletu sem bil še malo siten, pa dva tedna še nisem ažuriral tegale žnevnika, hujših konsekvenc (kot kaže) ni (bilo). Resnično, resnično pa vam povem tole troje:
1. Arhivirajte vaše podatke.
2. Arhivirajte vaše podatke.
3. Ne nasedajte mitu "hitreje je bolje" – softverski raid prihaja od hudega duha.
In še poduk arhivarja Andreja: "Omnia mea mecum porto. Je pa treba imet dober RAM in precej giga v glavi. Sicer pa kot pravi arhivar prisegam na papir in kože."

Predpogoj za tole novičko je bilo izpolnilo tihe zaobljube, da (prej kot karkoli drugega!?!??) napravim backup trenutnega dela. Rezultat sta dva dvd ploščka, ki mi vlivata upanje, da bo ob ustvarjalnostnem toku 5 giga na mesec moj domači pc kaj kmalu zopet poln. Pa upam, da veste, kaj imate danes za domačo nalogo!

Še čisto kratek brifing o tekočem dogajanju. V petek je bil "ferdagsbar" v organizacij naše "ganggruppe", ki je bil obarvan v gangsta-skem stilu. V anale se bo zapisal, kot eden uspešnejših to jesen, jaz pa sem si ga zapomnil po nečem drugem. Ob 11. uri po odsluženi 1-urni tlaki na blagajniški strani šanka sem se pridružil ekipi "Not Drunk Enough Yet" in tja do 2. ure nam je šlo uresničevanje poslanstva, vizije in ciljev že kar dobro od rok, nato pa so šle stvari svojo pot (navzdol). V soboto sem se zbudil z dvema glavoboloma – prvim (znotraj) kot simptomom mačka in drugim (zunaj) kot posledico udarca v planko postelje. Kaj takega lahko pozdravi samo terapija s kolesom, ki na ta lep sončen dan niti za trenutek ni bila vprašljiva. Destinacija 39 km oddaljeni Viborg, dolžina ture 110 km. Pomaga. Nedelja tudi sončna.

En moj (ne)navaden dan

Sicer pa je tu res prav fletno. Danes je petek. Popoldne sončno. Klima podobna bloški – se pravi v senci divje mraz. No in smo si prav hedonistično prinesli na s soncem obsijano dvorišče eno okroglo mizico, nanjo postavili grozdje, pa butilijo vina in se razpričali – to je bilo pred večerjo. No pa pojdimo kar po vrsti.

Četrtek se je prevesil v današnji dan. Šunder v učinici jenja … ljudje odhajajo (eni spat, drugi v disko), naposled ostanem sam. Dizajniram moje simbolčke. Dasiravno smo morali narediti le enega za zares in da je bil dead-line ob 13.15 v naletu dokončam vse tri. "I nu ja, kaj se pa zemediš …" Ura tri in ravno v hipu, ko sem se skoraj odpravil oditi (pravzaprav sem ravno pomišljal, če bi napisal še ta mejl) uletita v računalnico dve punčari z arhitekture. Za računalnike imata dve levi roki, hočem reči štiri. Da če bi jima morda pomagal … ura tri pa pol ali kot bi rekli Danci "klokken halv fire" [kloken hel fir].

Ni je boljše reči pred spanjem kot privoščiti si en "power snack"* – v prostem prevodu bi v duhu lumpanja po Ljubljani rekel: privoščiti si en z lipidi in aminokislinami zasičen burek ob 4h zjutraj potem, ko že čisto dehidriraš od preobilice pira. No, v jedilnici je skoraj vedno razstavljen kruh (se pravi žemlje), puter in marmelada. Tako niti Košmrljem ob vseh makaronih in "belih zosih" ne bi bilo tu hudega. Niti Mateju se ne bi bilo treba zjokat, saj je kruh (največkrat v eni izmed permutacij Sarinih podpepelnikov) v serijski opremi vsakega obeda. Nemara zavolj simboličnega lomljenja … In to še ni vse. Poleg stanadrnega menija obstaja tudi vegetarianski. Torej prosim, to ni pohan sir s pomfrijem 5x tedensko ampak hrana, ki ne samo nutricijsko ampak tudi po okusu in barvi 100 % verno sledi standardni – le mesnine so zamenjane s čim drugim. In pazite to, draga mati: menu je na voljo tudi v "Zwibel-frei" inačici.

Torej marmelada je morda dobra za muhe, ki se pasejo po njej … za pravi power snack pa niti slučajno. Tloris vzhodnega poslopja je kljub častitljivi starosti izjemo optimalno zasnovan. Z drugimi besedami od jedilnice do hladilnika v kuhinji je le nekaj jardov, tako da drugo bazo osvojiš v parih korakih. V hladilniku čaka ostanek večerje … nešto sličnog kao kebap … se pravi lepinja na pol + dresnig na bazi kisle smetane in česna + faširano meso potenstano s pariko, feferončki, paradajzom in ostalim + na majhno zrezana sveža solata. Koko je to fino, vam povem – majka! (Ja, prav si predstavljate – kuhinja je odprtega tipa, gibanje NEomejeno, levi hladilnik vedno odklenjen.) Risanka je že zdavnaj mimo. Zajček dolgoušček, bel ima kožušček … zobe skrtači in gre spat. Štumfi žmohtno zaudarjajo, kot bi jih že cel teden samo obračal. Resda ves čas gruntam, kako bi sproduciral čim manj umazanih cunj in vsak vikend premišljujem, če obstaja možnost, da bi pranje odložil na naslednjega … a zjutraj vendarle vedno obujem frišne štumfe. Zgleda, da je ključnen problem 21-urni delavnik v katerem se bombaž v čižmih intravenozno perpajsa z vonjem nog … s temi mislimi, vihajoč nozdrvi, zaspim.

Ob 6.53 zazvoni budilka mobilnika in po standardnih jutranjih ritualih se ob sedmih dobiva z Jesprom pred hišo: sledi slabe trčetrt ure lahnega kasa vzdolž lične asfaltirane stezice ob obali. Na vaši desni: Morje; rumen krogec, ki gre gor nad njim: Sonce; na levi: v rdeče-rumeno odeta Zemlja …

Družabnik in moralni podpornik se gre pretegovat, jaz pa imam raje slano kopel v kateri že ždi Søren [ø se bere kot o-umlaut v nemščini]. Za 10 minut se grem namočit in oddahnit še sam. Argumenti vsaj trije. Prvič – ura je ravno taka, da ostali 3 koristniki kopalnice (poleg cimerotiča Mathiasa sta vizavi locirana še Rajmund og Cammila fra Norge) vsi navalijo na (al' se reče pod?) tuš in se sam čakanju v vrsti na ta način galantno izognem. Drugič – pasivno zračno hlajenje telesa ni kos pregrevanju. Tretjega pa izpustimo. Večji izziv kot skočiti v 16-stopinjsko morje predstavlja pohod na konec od galebov osranega pomola – še huje pa je splezati po lojtrci nazaj in se obleči. Postopke sem skušal do neke mere zoptimizirati in vsled tega razvil meni lasten stil v katerega detajle se ne mislim spuščat.

Ob osmih je na vrsti prva skodelica kofeinskega eliksirja. Nekako si pridružujem pravico, da bazira na kavi in da je sladek – ponekod ga imenujejo tudi češplova voda. (Pri sebi sem se odločil, da kasneje čez dan zavolj zobovja koristim doping v obliki nesladkanega čaja z mlekom, če je ravno sila in potreba.)

Zajtrk. Pri nas poznan kot Angleški, na Otoku kot kontinentalni … Kruh (iz domače pekarne) je običajno čisto svež, še topel. Samo enkrat do sedaj se je zgodilo, da ni bilo svežega kruha – bile so samo sveže žemlje. Te so vedno dvoje izmed nebroja vrst (tip 400 do 800, graham, s korenčkovimi zrnci, posute z makom, s sezamom …) in oblik (žemlje, kajzarce, pletenice …). V dobrem mesecu bogaboječega strahospoštovanja toplega kruha (in siljenja samega sebe k zajtrkovanju substitutov v obliki raznih mueslijev in koruznih krmil za kure, purane in ptiče (ter američane), ki utišajo lakoto za vsega pol ure) sem uspel na osnovi empiričnih dokazov razbiti tabuiziran mit, da se topel kruh prime želodca, ki da te potem boli. Mami, ni res!

Da so morali trivialne mize, ki so se donedavna šibile pod težo bifeja zamenjati z dvema mizama iz masive XXL – dva le stežka neseta eno, govori že samo po sebi dovolj.

Omembe vredena je čorba, ki spominja na gres in na katei temelji jed [rolkolmefuoe] – [r se izgovarja kot v besedi Koroški Slovenci]. Gre za to, da naj bi bila beseda hecna (čist možno) in težkoizgovorljiva za tujce (pa ni) in se je moraš naučiti takorekoč skoraj prej kot najpomebnejši besedi skål [å se bere kot nemški u-umlaut] in øl [tudi ta o je prečrtan - torej o-umlaut].

Dejansko nas pitajo skoraj kot so nas Martina in sestri (glej prvi stavek točke 5 z dne 5. 9. 2005), ko smo še kot mulci preživljali brezskrbne počitnice v Vrsarju. Tete so nas namreč tako razvajale, da nismo smeli pri zajtrku uporabljeti pribora, ampak smo lahko samo s prstom pokazali na željeno polnilo in hip zatem je bila sveža bigica že namazana s putrčkom in marmeladico ali medkom …

Še bolj kot samo razvajanje pa mi godi korenje, ki ga imamo na voljo vsako jutro. In imamo ga v izobilju! Kot velikemu fenu tega sadu zemlje mi v življenju ne bi mogli napraviti večjega veselja. V enem tednu ga pojem več kot poprej doma v celem poletju, dasi sem doma vsako rajžo, ko sem šel po vrtu izpulil in pohrustal najmanj enega.

Morda le še beseda ali dve o mleku. To je seveda eko- bio- nehomogenizirano. (Trajnega pasteriliziranega (t.j. alpskega) mleka pa itak ne prodajajo nikjer na svetu razen pri nas.) Izbiramo lahko med posnetim, ekstra posnetim in ultra posnetim. To je v oziru gasenja žeje prav dostojen napitek, vsekakor boljši od "mleka" iz pipe (kloriranega). V primeri z mlekom Kramarjevih kravic, ki uživajo svoje dni na travnikih Bloške planote pa si ne zasluži niti imena mleko oziroma bi morali vsaj slednje (bloško) preimenovati v Mleko!

Na hitro še drugi del jutranjega rituala. Nato jutranji postroj vseh profesorjev in vseh 72 študentov v viteški dvorani. Danes brez posebnih obvestil, tema, ki jo je pripravil tovariš Per tudi ne seže do gležnjev Naninim dihjemajočim predavanjem o modifikacijah mobilcev, iPodov in računalniških ohišij ali ulični umetnosti (street artu) …

Delo na projektu, ki sem ga končal že zjutraj (tako da cel dopoldan pisarim mejle), kosilo, predstavitev in evalvacija simbolčkov, ki smo jih zrisali. Ob treh uraden začetek vikenda. Idealen trenutek za "power nap"* (prosti prevod: močno odšvasati eno kratko kitico), ki pa se mu danes v prid drugih užitkov odrečem.

In nato se je zgodila steklenica novozelandskega zlatonagrajenega Sauvignon Blanca iz uvoda, ki sva jo s Sørenom ožela do kraja ravno ob pol sedmi, ko je bilo konec večerje. Popolen tajming!

Onda malo sam razgovarao sa Mariju i došao je i još Zoki i tako … Oni su ovdje več 15 godina ili tako i ona je kuharica … (Ne se križat - v resnici niti tako dobro ne znam govorit, čeprav sem si zaprimejdunal, da se naučim tudi tega svetovnega jezika – saj veste: pričaj srpski i razumjet če te ceo svet.) Izvem, da se da priti v Ljubljano za relativno majhne pare s privatnikom, ki vozi avtobus za praznike … tudi avijoni te znajo prit zelo ugodno, kar bi utegnilo rezultirati v obisku domovine kaj prej kot pa drugo leto.

In potem je bil zdaj. Kaaaaj? 5 je že ura? Res da sem se bil za kako urco ustavil tudi na "ferdagsbaru" in da sem vmes slišal kričanje folka iz fotografije in umetnosti, ki se je očitno že vrnil z ekskurzije v Berlin, ma vseeno mi ni jasno, kaj sem počel za računalnikom zadnje 4 ure. … ne vem če sem res tolko naflancal (potem upam, da bo vsaj kdo prišel do sem), ali tako počasi pišem (potem pač berite hitro) ali je bil pa samo suvinjonček …

PS. Press. V dokumentarno-informativnem uredništvu žnevnika razmišljamo o snemaju igranega dokumentarnega feljtona po gornjem eseju. Zaenkrat naj povemo, da je projekt še v predprodukcijski fazi in da potekajo intenzivna pogajanja z večimi perspektivnimi scenaristi in režiserji. Press.

- - -
*Power snack, power nap, power hour in power party so registrirane blagovne znamke Krabbesholmskih študentov in jih lahko uporabljate le z našim dovoljenjem pod pogoji navedenimi v licenčni pogodbi št. 2736/4447-05.

Dobro jutro, Slovenija

Skoraj nisem porajtal, da je noč mimo … In ko sem se po eni uri tekanja od učilnice do učilnice, od učilnice do jedilnice, od sobe do delavnice že skoraj sprijaznil z dejstvom, da se je harmonija barv – od temnomodre, vijolične do živo rdeče – izpela, sem se vrnil v grafično-dizajnerski domicil, ga zagledal in vzkliknil: "O, Niko! Cool! Pix." Za vas sem uspel odščipniti ščepec žutega skandinavskega sonca, saj sem čul, da ga v domovini stradate.
Hvala Tadeju, Mihu, Tatjani i.o., ki ste me opominjali, vzpodbujali, mi težili in me bodrili ter Andreasu za nesebično posojo.

Učilnico s poglednom na morje, prosim

Žuto skandinavsko sonce

Vzhodna stena šolskega poslopja (še nepreplezana, Tomaž)

Kaj se je ponoči primerilo pred mojim stanovanjem? Tiumfiranje Vikingov?

Kar je preveč, je preveč!

7.00 - Kako sem jaz priden. Sobota, jaz pa že pokonci.
10.00 - Pišuka! Prvi mesec je naokoli, bloga še nikjer. Danes pa res …
13.00 - [Delo ne gre in ne gre od rok.]
14.00 - Jaz sem preveč sit. [Zalegnem.]
16.00 - Soba bi bla za pospravit …
18.00 - Lakota me grudi!
19.00 - Samo še partijo šaha s Teppeiem, potem pa res …
20.00 - Saj res … tekma.
20.10 - Pa komu na čast plačujemo RTV prispevek, po netu pa niti fuzbala ne moreš pogledat. (Miha, daj ti malo Martiča in Berganta pofegerej, glede na to da imaš veze.)
20.30 - Začuda večopravilnost nocoj doro funkcionira: ob poslušanju Vala le zgrabim bika za roge - blog začne dobivati obliko.
24.00 - Na obzorju vidim žarek upanja. Prepojen s toplimi napitki na bazi kofeina, popikan od komarjev, znerviran od letanja vešč okoli glave in zelenih insekticidov po monitorju, v primerno klimatizirani učilnici (+14 stopinj C) začnem verjeti, da bo moj blog ugledal luč sveta prej, kot bo petelin trikrat zapel.