Neumnost človeška je brezmejna III in osnove termodinamike

Ta druga sostanovalka – dasiravno redoljubna – ni nič boljša od prve. Očitno je pri srednješolski fiziki prespala vse ure termodinamike.

Louise v svoji presveti vestnostni ostanke hrane takoj po jedi porine v hladilnik. Vse lepo in prav, če ne bi šlo za nekaj litrov juhe, ki je še pred nekaj trenutki vrela na šporhetu. Da solata ovene še preden zapre vrata hladilnika, je jasno. In naj se trudim razlagat kolikor hočem, punca ne lajšta tega, da pisker, ki ga postaviš v (hladno) vodo in malo pomešaš, takorekoč v momentu izenači temperaturo z okolico. Draga Lojzka, nimaš pojma.

Da sploh ne omenjam bistroumne navade hrambe česna v hladilniku (do mojega prihoda v stanovanje). Blagodejna temperatura in visoka vlaga sta bili kot dobro načrtovana "topla greda", da je česen v nekaj dneh kalil in ga je 3/4 vrgla stran.

Našteval bi lahko še ure in ure, a tak sadist pa vseeno nisem.

(Konec nadaljevanj.)

P.S. Dolžan sem še epilog drame z njenimi izposojeno-ukradeno-pogrešanimi očali. Konec aprila, ko so bila očala de facto razglašena za izgubljena, se je v pogovoru s sošolcem pokazalo, da ležijo pri njemu doma. Konec dober, vse dobro.

Neumnost človeška je brezmejna II in špinača

Ta Marie tudi rada kupuje izdelke, ki so v akciji. Resnica je pravzaprav še preprostejša. Ona pač rada kupuje. To ali nekaj rabi ali ne je povsem irelevantno. In lepo prosim, če je artikel v akciji z nakupom dobesedno dela dobiček, torej služi denar.

Vok blending zelenjava, kilo zmrznjene špinače, kečap na zalogo, dve remouladi in tako naprej v nedogled … dokler ni hladilnik nabito poln in vsi roki uporabe pretečeni. Ker sva z Louise rabila zamrzovalnik je bilo odločeno, da nekaj od Mariine krame zmečeva v smeti. A zločin bi bil metati hrano stran. Pomislim na sirote v Afriki in posvojim frišno zapakirano špinačo.

(Slika je simbolna.)

Priprave špinače za kak ducat obrokov* se lotimo takole:

• 2 žlici olivca,
• 1 čebula,
• 4+ stroki česna,
• krepka žlica vegete ali jušni koncentrat.

Pražimo ca. 5 minut. Dodamo:

• 3 žlice moke.

Poajmprajamo. Primešamo:

• 900 g špinače,
• 4 dl mleka.

Kuhamo ca. 5 minut. Začinimo:

• sol, poper.

S paličnim mešalnikom zblendamo in dodamo še:

• 2 dl kisle smetane in
  
• žlico masla.

Z njo pa pire krompir in jajčka na ocvirkih ali slanini, mmmm. In kuhanje poštokanega krompirja na danskem sploh ni preprosto, ker ponavadi manjka pripomoček za tlačenje! Impro rešitev neljube hardverske zagate je palični mešalnik, ki ustvari zelo gladko maso izjemno viskozne konzistence. Skoraj kot pire iz instant praška ali menze v Rožni.

Če nimate te (ne)sreče, da bi imeli potratno sostanovalko, ki bi vam kupila špinačo bodo v teh dneh ugodna izbira koprive. Okus vsaj tako dober, če ne še boljši, pa še rekreirali (beri: zlačnili) se boste ob nabiralniški akciji!

(Nadaljevanje prihodnič …)

--
*Nič bat, če kaj ostane se iz ostankov (pireja in špinače) naredi krasna krem juha za drugič.

Turizem, šolstvo, zdravstvo in sociala

Turizem
Kot že rečeno imamo zadnjih nekaj tednov prav krasno vreme, ki meji že na kičasto in na trenutke skoro prevroče ;-). A kot kaže, bo konec tedna "odinalo", tako da bodo obisk drameljsko-blejske naveze pričakale avtentične oblačno-vetrovne razmere in bo spoznavanje dežele res celostno, vseobsegajoče.

Šolstvo
Upam, da mi šolske oblasti do petka dahnejo usodni da in se lahko prijavim za štipendijo MK-ja. Sicer pridem za eno leto vedrit domov. Oboje se mi dopade. Vseeno držite pesti za "ja".

Zdravstvo
Da ne boste mislili, da je tukaj res vse narobe, ko včasih malo za šalo malo zares kaj pošimfam … Že dva dni sem paraliziran ležal doma: zopet ta moj gastritis! Resda se včasih želodec sam porihta, a tokrat sem se – priznam, malo tudi iz firbca – odločil, da grem po lamsoprazole do zdravnika. Ocena vzorno! Če česa, potem bi se lahko naši "bručmani" naučili od Dancev organizacije.

Takoj ko na občini zaprosiš za "emšo" oz. magično rumeno kartico (za zdravstveno zavarovanje) si izbereš (po sistemu an-ban …) osebnega zdravnika. V slučaju bolezni ga zjutraj pokličeš (telefonska številka tvojega zdravstvenega doma je natisnjena na kartici), poveš kaj ti manjka in dobiš uro (sestra se še opraviči, ker kličeš relativno pozno in bo morda kljub uri malo za počakat). Prideš v čakalnico, potegneš kartico skozi avtomat – pa ne zaradi dodatnega zavarovanja (to jih, v nasprotnu z lekarnarji, sploh ne briga) – ki pove, da boš moral morda 10 minut počakat. Kot teleban pri administrativni delavki za pultom še preveriš, če je to res vse kar moraš storiti: "Ja."

Kot bi trenil stopi na hodnik simpatična blond gospodična (na žalost s prstanom na roki, torej gospa), ki te pokliče v ordinacijo. Sestra, si misli Slovencelj … Ne, ne, bo kar dohtarca, ki ji zavoljo tega koraka iz ordinacije in parih klikov z miško ni padla krona z glave.

Res, od trenutka, ko vstopiš v čakalnico, do konca pregleda (vključno s printanjem recepta) poteka vse neverjetno gladko, prijazno in hitro. Izjemno efektivno, brez odvečnega pretikanja kartice in prenašanja kartonov od sestre do zdravnice in nazaj.

Zagotovo je možno tudi, da te – tako kot Zokija – prehitro odpravijo. A bojda je v taki situaciji trik v tem, da rečeš, da imaš dohtarja v familiji. Tako dobiš takoj napotnico za specialista …

Sociala
Dasiravno vzgojitelice že nekaj časa štrajkajo z zahtevo po višjih plačah, sem jaz še vedno navdušen nad tukajšnjo delavsko zakonodajo. Konec prejšnjega meseca sta me pričakali dve pismi: odločba o dohodnini ni postregla z ničemer presenetljivo novim, saj lani nisem zaslužil toliko, da bi moral dajati cesarju desetino. Je bilo pa zato toliko večje presenečenje v drugem pismu: regres! Zavoljo osmih ur dela sem dobil "feriepenge" v višini 120 kron. Pa če to ni krasno!

Mimogrede: ta najbolj socialna država praznuje tudi prvi maj! Delavno ljudstvo dobi celega pol šihta prosto, če nimajo te sreče kot letos, da se dan pokrije s Kristusovim vnebovzetjem ali kakim velikim molivnim dnem ali čim podobnim. To je najbrž tudi edina danska vrlina, ki bi utegnila tekmovati z njihovim ponosom na socialno državo. Namreč presveta pobožna bogaboječnost, ki se manifestira vsako pomlad z neštetimi "krščanskimi" dela prostimi dnevi (bojda prazniki) in nič manj številnimi obiski birmanskih fešt, kjer po pripovedovanjih nemalokrat (v duhu tradicije in svetega duha) obleži vse staro in mlado.

FOTO: JP.DK

Neumnost človeška je brezmejna

Uvodoma dajem na znanje, da zelo nerad za hrbtom šimfam kar tako podolgem in počez. Vse v smislu Ribničanovega reka, da smo vsi čudni, le vsak po svoje. Toda zadnji incident v stanovanju 202 je izbil sodu dno.

Marie, ena od mojih cimer, ne mara umazanije. Eksaktneje umazanije se boji kot hudič križa. Domnevam, da ima mizofobijo.

Prvi izdajalski simptom je bil pekač, ki smo ga nekoč pozabili pomiti in je v njem (o)stala maščoba pečenke tri dni. Priznam, pogled na "žavtavo" mast res ni bil simpatičen, a bog pomagaj, kaplica prila in zadeva bi bila rešena. – Ampak, ne! Ljuba Micka ga je vrgla v kontejner, ker je: "Izgledal čisto grozno." Poglejte, ni mi žal za pekač, saj smo ga kupili v "genbrugs butiku" (torej rabljenega) za simboličnih 10 kron, ampak ravno to je višek ironije. Samo mislimo si lahko, kaj so z njim počeli v prejšnjem gospodinstvu …

Podobna zgodba se je ponovila ob spomladanskem generalnem čiščenju. Jaz sem imel kopalnico čez, cimra kuhinjo. Čistilna akcija je potekala brez zapletov, dokler ni Marička prišla do nape. Ne le, da se je ni pritaknila, še pogledat je ni upala.

Pika na i, kronski dokaz moje domneve in incicent iz uvoda pa je bilo nedavno čiščenje sifona v odtoku tuša. Trivialno opravilo, ki ne vzame več kot minutke in para vatiranih palčk je bilo prevelik zalogaj za čečo iz sosednje sobe – raje se ni stuširala.

Ob vsem tem opazka njene babice: "Hej fant, je fino da imaš dve dekleti za sostanovalki, da malo pokomandirajo in sem ter tja počistijo stanovanje," izzveni kot neslana šala.

(Nadaljevanje prihodnič …)

FOTO: FLOWmarket

Poročila

Lani je Simon Korenjak spakiral nahrbtnik in odrinil iz Slovenije v Kolding, na enoletno izmenjavo na Designskolen Kolding. Tu se mu zelo dopade in bo, če ne pride kaj vmes, podaljšal še za tri leta … yardi, yardi, yard … yard, yard …

Vse to in še marsikaj (vključno s hvalospevom tukajšnjemu šolskemu sistemu in zavezniškemu odnosu profesorjev do študentov) sem pred časom natvezil v pogovoru za šolsko spletno stran. A kar tukaj resnično napravi vtis, in vedno znova navdušuje, so velike malenkosti.

Na primer fotelj v učilnici ali "učenje Maye je lahko tudi zabavno" (še posebno, če te uči navihani Henrik na fotografiji skrajno desno) – podrobneje v galeriji na Facebooku.

Ali pa odprte učilnice brez sten, ki omogočajo stalen pregled nad sprehajalkami po hodniku.

To pa še ni vse. Da lahko predavatelj pusti projektor takole čez vikend … in ga prav takšnega dobi tudi v ponedeljek zjutraj – neprecenljivo.

Oglašam pa se predvsem zato, ker bi rad opozoril na moj tenutni predmet o svetlobi, robotiki in trajnostnem razvoju. Vabim vas, da ga naslednjih šest tednov spremljate v živo preko interneta:

• na blogu predmeta (zvečine ga piše vodja predmeta Isabel, prava brazilska karioka),
• na wikiju predmeta (v trenutku pošiljanja je še prazen) in
  
• na blogu, forumu in v galeriji naše skupine (če imate občutek, da je vsega preveč in ne veste kje se polatiti, je dober začetek ogled našega videa).
  

Slovenija – raj pod Triglavom?

Samo še dva bisa k prejšnjemu zapisu.

Res je hudo, če je človek zaplankan. Na jezikovnem tečaju smo brali članek o zobozdravstvu v občini Kolding. Poleg danske učiteljice so v debati sodelovali še Američan, Tržačanka, Poljakinja, Portugalec, dva Nemca, par Francozinj, Kitajka in mogoče še kdo. Vsem se je zdelo zelo fino, da imajo otroci do 18. leta zobozdravnika zastonj. In samo predstavljate si lahko debele poglede, ko sem jim povedal, da do 26. leta (kljub rednim obiskom, neštetim plombam in dvema socialnima zoboma) nisem odštel še niti centa za zobarja. In računam, da – v kolikor si ne bom omislil kakih lepotnih posegov ortodonta – tudi nikoli ne bom. Le komu na čast se plačuje dodatno zavarovanje?! Da bom dobil povrnjenih 20 procentov* stroškov plombe, ki tu stane 130 evrov? Hvala lepa za tako socialno državo!

Toda ne kaže pljuvati vse povprek. So tudi stvari vredne občudovanja. Na primer liberaliziran trg delovne sile, ki se ga naši sindikati bojijo kot hudič križa. Oh, ko bi slovenski novinarji, učitelji tujih jezikov, oblikovalci, študenti in drugi svobodnjaki vedeli kaj jim prinese ureditev po danskem modelu!

• Poznate koga, ki sedaj dela prek avtorske pogodbe ali študentske napotnice, ki si ne bi želel bonitet (a la božičnica ipd.) in pravic redno zaposlenih?
• Poznate študenta, ki si ne bi želel tudi do 50% obdavčitve njegovega dela – seveda ob dvigu tipične (bruto) urne postavke na tukajšnjih 14 evrov/uro (oz. za brihtne ali/in pridne celo 2-3x več)?
• Poznate delavca, ki se ne bi včlanil v sindikat, ki ti po 5 letih članstva (=plačevanja članarine, ki gre v sklad za brezposlenost) zagotavlja v slučaju brezposelnosti redni mesečni dohodek (ne glede na to, če si bil prej redno zaposlen in odpuščen ali pa je npr. vpis tečajnikov v jezikovno šolo upadel in niso podaljšali "honorarne pogodbe")?
  

Mislim, da takih ni dosti in če bi slovenski raji kdo zastavil ta vprašanja (pa četudi bi bile številke pomnožene s koeficientom slovensko-danskega BDP-ja) bi hitro uvidela, da mora na ceste protestirat za spremembe, ne pa proti njim. In država v tej zgodbi zgolj zagotavlja pogoje (=piše kolikor toliko prebavljive zakone) vse ostalo se zmenijo sindikati in delodajalci v dobrohotnih pogajanjih sami.

--
* Vir večine številk in dejstev so pogovori gostilniške narave in temu primerna je tudi natančnost in zanesljivost. Namen zapisa je ilustrativen oris in ne sociološko-ekonomska ekspertiza.

FOTO: Slikomat

Zoranova saga

Danci vejamejo, da živijo – nekako Leipzigjansko – v najboljšem od vseh možnih svetov. Si želite nakopati sovražnikov? Malo podrezajte Danca o tem, da njihova socialna država ni najboljša socialna država od vseh možnih socialnih držav. Na čelu z njihovim zdravstvenim in šolskim sistemom. Za ilustracijo: v tej zaverovanosti vase niti opazijo ne, da otroci drugod po svetu dobivajo v vrtcih in šolah malico in kosilo, pri njih pa ju morajo mame napravljati v tuppervare škatlice, da se potem otroci bašejo s tisto postano in prešeklano hrano. Pa nisem mislil načeti te teme.

Vrtec na obisku v DSKD: bogi reveži morajo malico prinašati od doma.

To je zgodba za tiste, ki poznate Zorana in Marijo. Čistokrvna Bosanca, ki zadnjih 15 let živita v Skivu. In vsak, ki je kdaj spoznal kakega pravega Bosanca, ve da je pri njih: "Jeb… ti ma…, kako si brače?" dobrohoten pozdrav za dobro jutro ne pa kletvica.

Primerilo se je, da je nekega dne Zoki obolel. Žgalo ga je notri v prsih in ko je ruknil par rakijc, bolečina pa še kar ni jenjala je šel iskat pomoči k zdravniku. Ura je bila noč, osebni zdravnik je že davno spal, zato se je napotil na urgenco bližnje bolnišnice.

Tu zadobi saga epske razsežnosti. Kakopak, saj je govora o najboljšem zdravstvenem sistemu v našem osončju, če ne celo v vsem stvarstvu. Zoran dobi nekaj tablet proti bolečinam in zaspi do jutra, ko vizita ugotovi, da je popolnoma zdrav in ga pošlje domov. In bil je drugi dan. In noč. In strašna bolečina. Ni bilo druge, Zoran nazaj na urgenco. Kjer se procedura prejšnjega dne ponovi. Nato naš glavni junak doma nekako preživotari dan in noč in se gre tretji dan navsezgodaj potožit k osebnemu zdravniku. Ta – tako kot predhodniki – ugotovi, da je pacient zdrav. "Gospod doktor, če vi ne morete ugotoviti kaj je narobe, me prosim pošljite h kakemu specialistu." –"Zoran, nič ti ni. Kak čajček z limonco in počitek pa bo." -"Doktor, če ne boste ničesar pokrenili se bom jaz kar ubil," skuša Zoran parafrazirati strašansko bolečino. –"A, tako hudo je?!! Nisem vedel. Moj kolega iz Viborga je specialist, zelo dobro pozna te reči, on vam bo pomagal," obrne ploščo zdravnik. Svašta!

–"Takole, tukaj je napotnica, sestra pa bo poklicala taksi, da kar takoj pride po vas." Zoran v transu od bolečine in veselju, da se je končno nekaj premaknilo ni več dosti spraševal.

Ob prihodu v Viborg ga je nekoliko zmotila nenavadna arihtektura ustanove v katero je bil napoten a še vedno se ni dosti menil za okolico. Sestri da napotnico in odide v čakalnico. Tam pa cela štala. Gre nazaj: "Sestra, mi lahko poveste, kaj je to za en oddelek, kje pravzaprav sem?" Ona: "To je Psihiatrična bolnica Viborg."

Nakar psihiater seveda ugotovi, da biti Bosanec pač ni bolezen, česa konkretnejšega pa tudi ne ve predpisati. In tako se je Zoran nekako pocajtal ob čajčku, medu in limonci. Kaka dva meseca kasneje pa en x doktor na enem x pregledu pomodruje: "Tule na slikah vidim, da ste pred kratkim preboleli pljučnico." –"Eeee … pa jeb… ti ma…, kje si bil ti, ko sem jaz rabil dohtarja!"

Polnilec za mobitel

Cimerotič s krabbesholmskih časov Mathias Kusk (bolj poznan kot računalniški serviser na domu Messiah Kusk) je nekoč pomodroval: "Ne vem kako, da se izdelovalci mobitelov ne morejo poenotiti in vsi uporabljati enakih polnilcev!?! No, če se že ne morejo zmeniti, naj vsaj vsi uporabljajo Nokiine."

Branje Crnkoviča me je opomnilo, da sem prejšnji teden doma pozabil enega od polnilcev. Nerodna reč, saj si predstavljate.

Smola, prvi smo bili

Ste se kdaj vprašali, zakaj cel svet pravi testeninam po italiansko "macaroni"? Zato, ker je Italianom prvim šinila v glavo genialna zamisel, da bi jed iz moke in jajc lahko ukradli Kitajcem.
Ali pa zakaj arabskim številkam pravimo tako? Zato, ker je Arabcem prvim padla na misel briljantna ideja, da jih lahko ukradejo Hindujcem.
Je morda še kje kak nevednež, ki se sprašuje, zakaj smučanju cel svet pravi "ski" (ang. "to ski", nem. "skifahren", dan. "at stå på ski", hrv. "skijati" …)? Kakopak, ko pa so se Vikingi prvi spomnili pretkane domislice, da Bločanom ukradejo "smeči".

Pa naj še kdo reče, da je bolje biti prvi kot pa Hitri drugi.

Na Peci rase rdeč teloh

Sprašujem se: je to nemara običajen črni teloh, ki izjemoma ni bele ampak je rdeče barve?