Kaj študiraš? Interaktivne medije.

Kaj študiraš je preprosto vprašanje, ki zahteva preprost odgovor. Matematiko. Filozofijo. Gradbeništvo … V Sloveniji je bil najbrž prvi študij, ki je zahteval odgovor z obrazložitvijo komunikologija. Če ne zaradi drugega pa zato, ker so si izmislili tako blagozveneče ime, ki ga ničhudega sluteča dobra duša, ki pobere naključnega štoparja – komunikologa – v prvo niti ponoviti ne zna: "A komunalogijo, da študiraš?! Kaj to se ukvarjate z znanostjo o komunali?"

V tujini pa obstaja vse mogoče študijev, pod katerih nazivi si Slovenec običajno ne predstavlja dosti. Od študija nutricij (beri človeškega prehranjevanja) do biopsihologije. Med takšne obskurneže prištevam tudi moje ljube interaktivne medije. Zato sam na uvodno vprašanje vedno odgovarjam na dolgo. Ne, ker bi sogovornika želel podcenjevati, toda področje je še mlado in zmeda je velika. Za nepodučenega so interaktivne komunikacije, IT in oblikovanje, interaktiven dizajn, računalniška umetnost, družboslovni in naravoslovni mediji, novi mediji, interaktivna multimedija, integrirani mediji* … vse eno in isto. Pa saj v resnici so si študiji najbrž res precej podobni. Ne pa tudi pridobljena izobrazba. Ta je v največji meri odvisna od študenta in njegovih interesov.

Edina slovenska predhodnica na tukajšnjih interaktivnih medijih Martina Gobec, se je v anale naše šole zapisala z zlatimi črkami. Med tukajšnjo prosveto je postala takorekoč generično ime za Slovenijo**. In prejšnji teden se je ponudila prilika, da tudi sam spoznam to simpatično gospodično. No ona na svoji spletni strani odgovori na vprašanje, kaj je interaktivno takole:

"I think of interactive media as a communication between two (or more) people through a piece of technology. The second question I am being asked (usually right after the first one): 'Is it websites you're making?' Yes, websites too. But internet is just a tool to make something bigger and more complex. Working with robots, games, video, interactive applications, CD-roms and a lot of other subjects."

In predvsem ostalo je tisto, čemur je treba dati največ poudarka***. Učimo se, da bomo oblikovali rešitve za probleme, ki jih danes še sploh ne poznamo. "Napovedovati je zelo težko, še posebej prihodnost," je nekoč dejal danski veleum Niels Bohr. Kaj bo tehnologija omogočala čez 15 let ne ve nihče.

Zamislite si, da bi v pedesetih najeli najboljšega oblikovalca in najboljšega inženirja, recimo Arneja Jacobsna in Boba Taylorja, in od njiju pričakovali najboljše oblikovan mobitel (mobitel kot tak je bil izumljen nekaj let po drugi vojni). Verjetnost za uspeh je približno taka kot pričakovati, da lahko drugo- in tretjeuvrščeni tekač, ki jima zvežeš eno od nog, skupaj prehitita prvouvrščenega! Eden od vzrokov za potrebo po interaktivnih medijih je, da predstavlja oblikovanje materije v zgornjem primeru (t. j. mobitel) – za razliko od stola, kjer je materije 100 % – samo še 40 % (v računalniških igrah pa blizu 0 in industrija videoiger bo po prometu kmalu prekosila Hollywood in pornografijo skupaj!).

Naj skrajšam: tistim, ki na naš foh gledajo s prezirom svetujem namesto ludističnega upiranja novotarijam****, da jih raje sprejmejo kot priložnost. Že Kristus je rekel (Richard Bach pa v Jonatanu Livingstonu galebu na dolgo rekapituliral), da naj človek ne živi samo od kruha!

Tu se bom, nekako v duhu jn 21,25 ustavil. Poslej si bom prizadeval vsak prvi petek v mesecu postreči s kakšnim čarom interaktivnih medijiev*****.

--
* Kar ponosem sem na dovršenost tegale seznama.
** Prvi obisk tukajšnje šole je bil zelo zanimiv: "A iz Slovenije si? Interaktivni mediji te zanimajo? Od tam smo imeli enkrat eno Martino. Ena naših najboljših študentk! Zdaj dela v Londonu za Sony." – Podobno, kot ob vpisu v gimnazijo: "(Simon) Korenjak? A ti si pa brat od Roka?" –"Ja, pa od Tineta tudi," sem ponosno odvrnil. Tako mi je obakrat kot petelinču zrastel grebenček.
*** Samo pomislite, kako zastarelo zveni omemba CD-roma v citatu izpred natanko štirih let.
**** Ima me, da bi na tem mestu dodal kakšno cinično opazko o slovenskem šolstvu, pa ne bom.
***** Upam, da ne v maniri slovenskih kovačevih kobil, ko pisci knjig o tipografiji izdajajo knjige, ki so oblikovno nedovršene in ustvarjalci gibljivih slik pišejo bloge polne statičnih besedil …