Nekaj filmske mane

V zadnjem času so mi bili predočeni kar štirje filmi, ki si vsi zaslužijo vsaj oceno zanimivo, če ne celo navdušujoče!

Privi je bil švedski Surplus. Dokumentarec, kritika potrošništva. Moj vtis: križanec med Barako in Michlom Moorom. Dovolj predvidljiv, da sem prve pol ure samo čakal, kdaj se bo pojavil insert zloglasnega Ballmerjevega hvalospeva razvijalcem. Kljub temu, da svarjenja pred potrošništvom ni nikoli dovolj se ne morem znebilti vprašanja legitimnosti – preveč švedsko, preveč Ikea.

Evo še par sličic.

V duhu trenutnega projekta (delamo magazin/katalog o življenjskem stilu) mu je sledil Crumb, portret znanega ustvarjalca stripov. Imdb pravi: čuden seks, obsedenost, stripi. In točno za to gre pri Zwigoffovem šestletnemu zasledovanju Roberta s kamero. Producent: David Lynch. (Ne-danski podnapisi bi bili kar dobrodošli.)

Tretji dokumentarec De Fem benspaend (ang. The Five Obstructions) je zakrivil režiser Lars Von Trier, ki kljub temu, da je režiral ta film ni njegov režiser. Pod mojstrovino se je podpisal Jørgen Leth avtor znanega kratkega filma Popoln človek, katerega mora po Larsevih navodilih 5x parafrazirati. Zelo gledljivo, motivacija, ko dobiš najbolj nemogočo nalogo. (Ko se nekoliko bolj podkujem v danščini oz. ko dobim angleške/slovenske podnapise si ga zagotovo ogledam ponovno.)

Zadnji je na vrsti še Scratch. Navdušujoč vpogled v deejayjevsko sceno, mala šola hip-hopa za stare rockerje. Trailer.