Zorenje večnosti
Praznovanje bilo je lepo.
Opili smo se.
S poezijo.
Zorenje večnosti
Refošk zori
na oni strani hriba,
na oni stani žeje,
na oni strani duše.
Vsa temna od krvi
se jagoda nagiba
čez vse prestale meje,
čez moče in čez suše,
čez plesni in bolezni
v srce,
v obnebje pesmi.
Tako je ta pesem najprej za sina.
Z njim nisva skupaj sadila
refoških trt
ne pila iz njih vina.
Prej ga je bela vila zvabila
v črno slovensko smrt.
Zdaj mi z nebesnih območij,
enaindvajsetleten,
mir večnosti toči
in govori o svetem.
Potem je ta vinska beseda
za Giovannina, soseda.
Ko sva v vinji končala delo,
je rekel, v daljavo zazrt:
Šjor Toni, zaigral bom eno veselo
za dobro življenje trt.
Zdaj mi z neba igra
o belih volih in črnem vinu
in pravi, da smrt ne konča
veselja ne vinu ne Giovanninu.
Tako je ta pesem tudi za Istro,
slovensko deželo.
Njej jedalo življenje
h glavi brnistro,
za vzglavje kamen,
brnije na čelo,
a refošk kot znamenje znamenj
v dušo za posvečenje.
Zato se po njenem ožilju
napitek, ljubezni plod,
razkošno in v izobilju
pretaka iz roda v rod.
Nazadnje je ta pesem še zame,
grešnega sina Špančkove Ane,
dolenjske šavrinke.
K njej, za življenja prezrti,
hodim po zvezdne utrinke,
ko stopam k trti,
ko jo režem,
ko jo vežem,
ko ga lijem,
ko ga pijem
in vidim:
življenje vztraja
od kraja do kraja,
od pekla do raja,
v uboštvu in boštvu
in tvarnica poje
Te Deum refošku.
Kajti refošk zori
na naši sončni strani,
na naši srčni strani
in s predniki je z nami
kot čudežno prabitje
za pitje in za žitje.
Nagradno vprašanje: Kdo je avtor te pesmi?
Odgovore pošljite na moj e-mail.
… Tobiasa je resnično očarala!
V drugem polčasu večera smo odšli na (ne, to ni pustovanje) petkov bar, ki je bil v stilu rock zvezd. Zabava je izpadla resnično rockersko: nagrad za najboljšo doma narejeno kitaro, najboljši solo z zračno (imaginarno) kitaro in za najizvirnejšo opravo niso podelili, saj so bili vsi vključno z organizatorji tako alkoholizirani, da niso bili sposobni izpeljat podelitve.
Oznake: življenje je lepo
<< Domov