St. Patrick's Day: dan, ko je lahko vsakdo Irec

Irska je že dolgo na vrhu mojih potovalnih prioritet. Ne vem od kdaj in zakaj. Vem pa, da je bilo to še preden sem bral Gradišnikov potopis in preden sta stric Roman in Tatjana (po)kazala fotke z njunega obiska. In vsaka taka izkušnja me je dodatno ohrabrila v moji nameri in ustvarila nekaj novih (pozitivnih) predsodkov. Še celo zgodbice sošolke, ki je nekaj časa živela med Celticsi in izkusila občasno nonšalantne prodajalce v trgovinah in podobne velike malenkosti. Prigode je opisovala v rahlo negativnem podtonu, a globoko v meni so me privoščljivo navduševale (prav ti je hudič babji, a misliš da bodo vsi prenašali tvojo dansko sitnobo) in utrjevale željo po obisku te destinacije.

Osebno z Irci nisem imel dosti opravka. Enkrat sem v Münchnu srečal modela, s katerim sva se pobratila (bolj on z mano kot jaz z njim) takoj, ko sem mu povedal, da sem iz Slovenije. –A iz Ljubljane? Hodiš kaj v KMŠ? KMŠ je zakon! Takoj sem fasal povabilo na pinto Guinnesa v Dublinu in njegovo telefonsko, a pri tem je tudi ostalo.

Do prejšnje sobote, ko sem spoznal Jerryja. Ko sva izčrpala običajne teme za small talk čvek sem se nehote zatekel k najbolj butasti asociaciji na Irsko. –A v Koldingu kaj praznujete "St. Patrick's Day"? Srečo sem imel večjo ko pamet, priznam, sanjalo se mi ni, da je to 17. marca. Omemba čarobne besede zmerno fajhtnemu pivskemu bratcu je podrla vse bariere, ki so naju še ločile do večnega prijateljstva. –Simon, drugo soboto, pri meni. Fešta! Začnemo minuto čez polnoč. Pa da ne bi slučajno česa sabo nosil! Dress code: če se le da si nadeni kaj zelenega.