Bentenje čez bentenje

Vsako rajžo, ko se usajam v rubriki "bentim", sem po objavi še slabše volje.

Občutek imam, da je tri četrt slovenske blogosfere neko jamranje in kazanje s prstom na druge in na banalne probleme.

Podobno kot kolumnisti, se vsi spoznajo na vse, imajo mnenje o vsem in kritizirajo (beri: pljuvajo) vse povprek. In če je to v mnenjskih člankih žurnalistov še nekako sprejemljivo (v skladu s sintagmo, da je le slaba novica dobra novica morda celo pričakovano), saj gre mnogokrat za ugledne ljudi, ki so v življenju že nekaj spoznali in so si z dejanji in v številnih zapisih poprej pridobili ugled in izpilili stil, pri blogerjih neredko pogrešem vse lastnosti po abecedi od avtoritete pisca do žilice za pisanje.

Še najhujša pa so jadikovanja o osebnih problemih in zarotah in celemu svetu, ki se je obrnil proti pisunu. Kot da bralstvo ne bi imelo že dovolj težav v svojih življenjih. V skladu z našo zavistno miselnostjo dobesedno ali med vrsticami kar naprej berem tisto, da če je meni krava crknila naj pa še sosedu.

Vsi skupaj tarnajo nekako v duhu Petrovega zapisa Naj nekdo nekaj naredi, da mi bo lepo!

Preljubi, vem, da s tem udrihanjem negiram samega sebe. A hočem reči, cenjeni kolegi, bodite zaboga malo bolj optimistični! Resda ni vse zlato kar se sveti, ampak saj tudi ni vse drek kar smrdi!

FOTO: JANA ZORNIK