Potopis bloškega turista – Od Møllehøja do pod Triglava

Odpiram rubriko naprej v preteklost v kateri bom počasi objavljal moja starejša pisanja.
Bloški korak, oktober 2008:

• Potopis bloškega turista – Od Møllehøja do pod Triglava
  

Potopis bloškega turista – Od Møllehøja do pod Triglava

Leto na študentski izmenjavi na Designskolen Kolding je minilo, kot bi trenil in napočil je trenutek, ko je bilo treba – kot študentje radi rečemo – "domov domov". Za zapriseženega turista, kolesarja, naravovarstvenika, hedonista in študentskega reveža sploh ni bilo vprašanje "kako". Malo sem se pozanimal pri Dancih, kje se gre v Novo vas, ker pa nihče ni vedel, sem se odločil, da bom šel kar po bližnjici (torej najdaljši poti med dvema točkama). Odisejada po poti evropskih spominov in tovarištva me je vodila z Danske v Nemčijo, na Nizozemsko, v Belgijo in Luksemburg, pa čez Francijo nazaj na Švabsko in čez Avstrijo ter Italijo v Slovenijo.

Møllehøj – vrh Danske
Zaradi obiska dobrega prijatelja odhod prestavim za 3 dni. To je že dober obet!
Mathias me je peljal na najvišjo točko na Danskem, Møllehøj – ponos danske kraljevine, ki ga krasi obcestno počivališče in … norveška bencinska črpalka. Ideja je bila, da bi na pot krenil opoldne, a je bila ura mimogrede šest. Tako je odhod minil v znamenju 7-urne zamude (na 3 dni podlage!). Čas pa res ni kolesarjev gospodar.

Buxtehude – nižje od Hamburga
Debelo uro vožnje iz Hamburga leži prestolnica pravljičnega sveta Buxtehude. Nekoč, davno tega, se je tam odvijala tekma epskih razsežnosti med ježem in zajcem, ki sta jo nadrobno popisala brata Grimm. Jaz pa vam bom povedal, kako sem iskal sošolko s tečaja danščine. Ime ji je bilo Merle, kako se je pisala ali na katerem naslovu naj bi živela, se nisem več spomnil. S pomočjo prijateljev se je čez čas izkazalo, da iščem stanovanje Junge. Ob vstopu v mestece zavijem v prvo kebabdžinico in vprašam, če poznajo Jungejeve. Niso. So mi pa posodili telefonski imenik, da si izpišem številke ljudi, ki se tako pišejo, in ni jih bilo malo. Poskusim še pred rotovžem. Nadlegujem naključne mimoidoče – vse brez uspeha. Nakar sedem na klopco in se spravim klicarit … Telefon ni poceni, a investicijo opravičujem s tem, da se lahko ob morebitnem uspehu, tako kot pri Philippu preteklo noč, tudi tukaj nadejam udobne namestitve in obilnega zajtrka. Nič! Zadnje upanje je mlad par, ki gre mimo. "Oprostita, a mogoče poznata Merle Junge?" – "Žal ne," se mi smejita v faco. Je bil pa fant zelo ustrežljiv in se ponudil, da bo poklical informacije. Na žalost pa tudi Deutche Telekom ne pozna Merle Junge. A pob ne odneha: "Ti, kaj pa policija? Na policiji bodo ziher ved’li …" Na tej točki smo se že tako "fajn" razumeli, da bi z lahkoto vprašal golobčka, če lahko prenočim v njunem stanovanju. Toda ideja, da grem na policijo, je bila tako intrigantna, da se ji nisem mogel upreti. Grem tja, a možje postave vendarle niso Stasi, zato se je tudi poslednji poskus končal klavrno. Boj z mlini na veter je bil tako zabaven, da bi šel gotovo še na pošto, če ne bi bil ravno gospodov dan.

Ahlerstedt
Tiste nedelje sem potem kampiral na posestvu neke vrtnarije, uteho za neuspeh pa sem doživel že sledečega jutra, ko je navsezgodaj začelo liti kot iz škafa. Namreč, ko sta bila šotor in spalka dodobra premočena, me je prišla "gazdarica" povabit v vrtno uto. Teh nekaj korakov je bilo strateško gledano vrednih neprimerno več, kot če bi tega dne prekolesaril 200 km. Še sploh vedoč, da sem potem v kurilnici posušil vse stvari in dobil še "arcnaj" kamilični čaj in telečjo obaro za brezhibno regeneracijo.

Maastricht – kaj je to?
Ker se na denar ne zastopim, ne bi vedel točno povedati, kaj so se zmenili vrli možje Evrope v Maastrichtu, lahko pa rečem, da gre za prav fletno mestece ob reki Maas. Če lahko za nemške "Fahrradstrecke" trdimo, da so prav zgledno urejene, je treba priznati, da so nizozemske kolesarske steze še za odtenek bolj. To v kombinaciji z ravno pokrajino zagotavlja zelo gladek in legak tek kolesa. Ob reki gre tako vse do belgijskega Liega.

Houffalize
Dan je lep, klanec pa strm. Živcirajo me belgijski "hillbilliji", ki vozijo prav po balkansko. Res, kako različni sta si ravna Nizozemska in izrazito nagubana Belgija! Učbeniki geografije tega ne zaobjemajo.
Gostoljubje to noč izkaže teniška dvorana v Houffalizeju. Zgleda, da jo puščajo odklenjeno po načelu: "Imamo zmeraj odprto, pa do zdaj ni še nikoli nihče ničesar prinesel." Tudi jaz jim nisem ničesar pustil.

Wintrange
Potem pa se je zgodil Luksemburg. Pa saj to je krasno! Prečudovita dežela. Nemški "ordnung" doteran do obisti, zraven pa še kanček francoskega občutka za stil. Za ilustracijo: vsak prometni znak ima tlakovanih nekaj pednjev okoli droga, da lahko trato ob cesti brezhibno pokosijo.
Ravno pravšnji hribčki poskrbijo, da vožnja ne postane monotona. Drevoredi vzdolž cest napravijo kolesarjem prijetno senco in očesu dopadljivo avenijo. Kot bi človek vozil po nekem prototipu domovine iz sanj.
Nato pa poči! Zdrami me utrgana napera, ki je razčesnila še del obroča, v katerega je bila vpeta. Hvala Bogu, da je bilo na zadnjem spustu, le nekaj sto metrov pred vmesnim ciljem. To je bil Wintrange, kjer sem se udeleževal delavnice o oblikovanju in trajnostnem razvoju. Tam me odprtih rok sprejmejo Phillipe, Chris in Katrine. (V obratnem vrstnem redu, ampak kot bi rekel Serpentinšek z Radija GA-GA: "Gospodar je gospodar, človek je človek, baba je pa hudič.")
In še nekaj. Toliko "fukiš" avtov kot tukaj ne vidi človek niti v mondenih letoviščih ob hrvaški rivieri, ki so jih okupirali premožni švabski turisti. Če avto že ni težkokategorni SUV, se mora na zadku svetiti vsaj tak ali drugačen "C" (cabrio, cece, cougar, cayenne itn.). Ni še čisto dokazano, a govori se, da je vsa ta zloščena pločevina zgolj kompenzacija za manko moškosti deset centimetrov pod popkom.
So pa zanimivi ti Luksemburžani. Včasih dobiš občutek, da so tako pametni, da jim kar škodi. Iz rdečega grozdja delajo belo vino – pa sploh ni tako napačno. In vinograde špricajo kar s helikopterji. Pa ne vem, a je to zato, ker je tukaj taka prestrašna bogatija ali zato ker so leni. Slednjo možnost se da na primeru cestarjev hitro demantirati, tako da ostane samo prva.

Luksemburg
Tiste dni, ko sem pohajkoval po veliki vojvodini luksemburški, sem obiskal tudi Katarino in Paula, ki sta šla tja za prevajalca. Zvlekla sta me na prvovrsten slovenski rojstnodnevni žur. Čevapi in dobra družba so me spomnili, da bo treba domov.
Na dan odhoda se je začela agonija s popravilom kolesa. Ugotovil sem, da verižnikov ne bom mogel zamenjati s starega na novo kolo sam (in za ugotovitev porabil skoraj celo popoldne in uničil nekaj kosov orodja). A to ni vse, ugotovil sem še, da je ob "velikem poku" počil tudi okvir kolesa. Ker "švas aparati" ne rasejo na drevesih, sem premaknil odhod na naslednji dan. Še sreča, da se je hitro našel možakar, prostočasni varilec. Delo je opravil "vrhunsko" – zvar je zdaj zagotovo najmočnejši člen kolesa. Prav lep pa ni. Pink iz Loškega Potoka bi z 0,5 promila v krvi gotovo potegnil lepšega, a podarjenemu konju se ne … Ključno je, da ko vas bo skušal lokalni trgovec z bicikli prihodnjič nategniti, da je ALU okvir boljši od železnega, se ne dajte. Mogoče je boljši za njegov žep, za povprečnega kolesarskega turista pa kilogram gor ali dol (pri 120-kilskem tovoru) – ocenjujem, da bi jaz s tako nobel kolesom še dandanašnji ždel v Philippovi graščini. In ko vas bo kak pametnjakovič prepričeval, da je 27 prestav bolje kot karkoli manj, mu povejte, da bi vi raje imeli le eno prestavno razmerje, pa zato tisto toliko bolje preračunano. Če pa že, potem se v praksi rabijo samo tri: eno za navkreber, eno za po soncu in eno za v senci (ali oblačnem).

Schengen in Glina na Blokah
No, ko je že kazalo, da so vsi problemi mimo, sem pogruntal, da mi je prodajalec "uturil" obroč z luknjo za mali francoski ventilček. Pa kaj je neumen?! A misli, da bom jaz z mojo malo pumpico na roke štokal do 6,5 bara?! Na srečo je bila "bormašina" za predelavo na avtomobilski ventil v bližini in sem jo končno lahko mahnil naprej nazaj proti domu.
Smer – prva črpalka. Torej Schengen. To selo, nekakšno evropsko Jajce, pa res ni vredno vsakodnevnih omemb v poročilih. Če že, bi lahko kvečjemu enkrat omenili, da ta kraj slavnega imena cveti od vikend turizma tipa Ponteroso, KGM, Lenti, Điđi z Opčin …, saj si predstavljate, ne? Čez palec bi si upal trditi, da imajo tu največ bencinskih servisov na prebivalca. Predstavljajte si, da bi imeli na Glini tik za občinsko mejo osem velikih Shellov, Aralov, Q8-ov itd. Med neskončnimi stalažami viskija in cigaret se je naposled našla tudi ena pumpa.

Apach na Francoskem
Ne iz nuje, ampak v duhu rdeče iz francoske zastave, me pot vodi v južno sosedo. Ker pri potovanjih – v nasprotju z oblikovanjem in prestavami na kolesu – velja reklo, več je več, naredim nekaj 10 km ovinka. Se pa zastavlja filozofsko vprašanje, kaj je merilo za štetje, da te je pot vodila skozi toliko in toliko držav. Je npr. dovolj, da zgolj stopiš na francosko zemljo in se obrneš nazaj v Nemčijo? Obstaja minimalni čas, ki ga moraš tam preživeti ali moraš deželo nemara zapustiti na drugem mejnem prehodu, kot si vanjo vstopil?

Malborn in tekoča Nemščina
Po poti kontempliram o eko fundamentalizmu in skušam z zrnom soli reflektirati delavnico ter famo okoli čarobne besedne zveze "trajnostno oblikovanje". Jaz potujem s kolesom predvsem zato, ker sem pravi turist (torej nekdo, ki gre na turo – v nasprotju s popotniki, ki jih agencije vlačijo z avtobusi in avioni po potovanjih), ne pa ker bi skušal zmanjšati svoj CO2 odtis. Mislim, da lahko vsak kmečki pobič ali deklič, ki uživa mleko, ki mu ni bilo treba zaradi pakiranja v tetrapak najprej na sto kilometrsko pot v Ljubljano in nazaj in dela za eno od bloških termoizolacijskih tvrdk, mirne duše pošlje solit vse "smart-ass-green-peace-ovce", ki se pojajo z merilcem radioaktivnosti po Krškem polju in ljudem v razvitem svetu vzbujajo občutke krivde zaradi izpustov CO2-ja. Ti tipi v nekaj življenjih ne bodo naredili toliko dobrega za ta svet.
V Malbornu pod večer nabašem ravno neko farno fešto. Spričo dehidracije stisnem pivo skoraj na dušek, potem se pa tako zapričam z domorodci, da čisto pozabim, da sploh ne znam nemško; morebitne luknje v besednem zakladu mojstrko mašim z danskim grgranjem. Mimogrede smo se zmenili za kampiranje ob nogometnem igrišču.

Tauberbishofsheim
Vožnja po ali ob "bundes" cestah je suhoparna. Tudi vožnja ob rekah zna biti na trenutke dolgočasna, vendar pa leti ko sneta sekira. Pogled pomirjajoč, hrupa ni, prehitevanje tipi-topi spedenanih nemških kolesarjev brez kondicije vpliva blagodejno na samozavest.
Ko tako vozim po zibelki protestantizma in gledam cerkvice s križem in petelinom na zvonikih, se spominjam socializma. Prav trdo ga nisem imel nikoli prilike izkusiti. Spomnim pa se, da smo nekoč pri likovnem risali silhueto namišljenega kraja. Otroci smo "skyline" risali z otroško pametjo in kmalu so začeli nastajati tudi turni, kot smo jih bili vajeni od sv. Mihaela, sv. Trojice in še kje. Nakar pride mimo tovarišica in zatre našo ustvarjalnost, češ turen s križem pa že ne sodi na šolsko risbo, saj nismo pri verouku! Kaj pa sedaj? –"Pa predrugačite križ v kroglo in bo to stolp mestne hiše." In smo. Nakar ji pade na pamet, da bi lahko iz krogle narisali sonce. Ali pa … In tako je nastalo kak ducat risb, ki so jim vrh streh kraljevali ogromni petelini, antene in sončki, ki so bili predelani iz že itak disproporcionalno velikih krogel na "rotovžih". Da bi te prekrasne umetnine kdaj razstavili na šolskem, hodniku ne pomnim …
Gledam tudi vetrne elektrarne. Kot kolesarju mi vsakič, ko vidim stoječe vetrnice, zaigra srce, saj v brezvetrju ne more pihati pregovorni veter v prsa. Kot faliranemu štromarju in prostočasnemu provincialnemu ekologu pa se mi para srce – toliko proč vrženega denarja za prazen nič – vrag naj pocitra tistega, ki je mislil, da se bodo vetrne elektrarne obnesle tam, kjer prej mlinarjem 1000 let ni na misel padlo, da bi zgradili mline na veter.

Rothenburg nad Tauberjem
Mimogrede priromam do kraja kolesarske steze ob reki Tauber in se zapeljem skozi lepo ohranjeno srednjeveško mestece Rothenburg. Prava turistična meka za bledolične ruske tajkune.
Kosilo: kolesarski makaroni a lá Suhadolc, popravljeni z dvema žlicama t. i. "mešanice prvovrstnih provansalskih začimb". Vozeč mimo jablan, ki odmetavajo viške letine, sanjarim o štrudlu iz zgodnjih jabolk, župci iz sveže zelenjave, pečenih bučkah, filanih paprikah in stročjem fižolu v solati. Če bi bil to moj kolesarski menu, ne bi imel skoraj takega »ferštopfunga« kot pred 20 leti v kampu v Savudriji, ko so mi morali po štirih dneh zagroziti z Donatom. Ker sem mislil, da je to ene sorte "bormašina", ki te odpre, me je strah nemudoma pregnal na potrebo.
Prva tabla za Monakovo (München) – zdaj smo pa že skoraj doma.

Erding pri Monakovem
Koruzna polja zamenjajo nasadi hmelja in potrdijo domnevo, da sem na Bavarskem. Premišljujem, kje bi se še kaj dalo – tako po vagabundsko – prespati, ne da bi moral zjutraj pakirati šotor. Zaželim si, da bi se ene noči na skrivaj, tako kot kak "rabšic", zavlekel v lovsko opazovalnico in na neki način se mi želja še istega večera uresniči.
Naključnega kolesarja pobaram po vremenski napovedi in poda jo v štirih besedah: "Abend und morgen: Scheiße!" In res – samo zavlekel sem se pod nadstrešek koče neke ribiške družine, že se je utrgalo nebo. Padati ni nehalo celo noč in cel dan. Istočasno sta se veter in toča v Sloveniji poigravala z veliko čvrstejšimi strehami kakor ta, pod katero sem vedril.
Naslednji dan pa taka forma, kot bi se telo zarotilo proti vsem zalogam holesterola in jih hotelo pokuriti kar v en mah. Celo dopoldne brezhibno oblačno vreme (za tisto tretjo prestavo).
Opoldanska pavza ob Kimskem jezeru. Skupaj z nizko oblačnostjo se razkadi tudi optimizem. Na obzorju se pokažejo Alpe in v ušesih mi zaigra Golica. Preostanek etape pa vseeno pretrasiram in izberem domnevno lažjo pot mimo Hohfilzna (biatlonsko središče) namesto načrtovane mimo Lofra (kajak-kanu na divjih vodah). Napaka. Pa nič hudega: en prelazek za ogrevanje ne škodi.

Zell am See
Zgleda, da je Marija Terezija za izboljšanje gmotnega položaja kmetov dala Slovencem agrarno reformo, Avstrijcem pa turistično industrijo. Namreč, na 50 km nisem videl ene njive, kjer bi lahko narabutal krompir za večerjo. Je pa, zgleda, še iz prejšnjih časov tam ostal en senik, ki potepuhe nagovarja s tablo, ki nepovabljenim izrecno prepoveduje vstop. Spalo se je tako sladko, kot da bi bilo prepovedano.
Vzpon na Großglocknerpass za dobro jutro. Nekaj minut kasneje ne morem verjeti lastnim očem; na vrhu me je že dohitel Zakrajni Robert, ki mi je prišel delat družbo. V dvoje gre hitreje, pa še enega Roberta imava, ki v spremljevalnem vozilu skrbi za vodo.

Trbiž
Rečeno mi je bilo, da se najbolj splača iz Beljaka na Jesenice mimo Trbiža in naprej po stari železnici, ki so jo predelali v kolesarsko stezo. Rečeno storjeno. (Za povrh bo to še država več – več je več. ;) )
Izkaže se, da so (pre)močni gradbeni lobiji obči in ne le slovenski problem. Denarja za gradnjo takih in drugačnih cest je dovolj. Ko bi bilo treba plačati kako intelektualno storitev, npr. grafičnega oblikovalca, da napravi grafično podobo in usmerjevalne table, se pa ustavi. Investitorji si mislijo, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Tako mi v Trbižu ne preostane drugega, kot da s svojo "TV Koper Capodistria" italijanščino vprašam, kam. Kolesarska steza si zasluži čisto desetko. Takisto pa tudi usmerjevalne table vzdolž steze na slovenski strani, da ne boste rekli, da znam samo šimfat.

Nova vas
Upoštevaje, da je oblikovalcem vzelo 5000 let, da so na potovalne kovčke nadeli koleščka, gre tukaj iskrena pohvala inženirjem, ki jim je v pičlih 200 letih uspelo napraviti plašče za kolo, ki se ne predirajo. Tako sem po osemnajstih dneh in več kot 2500 kilometrih brez ene predrte gume ugledal zvonik sv. Mihaela.
Povsod je lepo, doma je najlepše. Pojdite se klatit po svetu, pa boste videli.