Pepe, Pepe & jaz

Spajdašili smo se s Pepetom. Španec, navijač Barse, poklic – mesar. Napravit zna tako tortilijo, da si oblizneš vse prste. Poleg dobrovoljnosti ga odlikuje tudi "zdrava kmečka pamet" ali drugače rečeno, glavo nosi na pravem mestu.

Njegovo ime me je poneslo v otroštvo. Spomnil sem se na Lipovčevega [izg. Lipoucouga] Pepeta, kako je drvel z rdečo trojko skozi novo naselje in lizal zelene mentol bombone za lajšanje simptomov astme. (Wudinov Korle bi rekel "bombone za dihat".)

Ne vem, kdaj sem zares zadnjič videl našega novskega Pepeta, a zadnji spomin nanj, ki ga prikličem sega v leto 1994, kak dan po 1. januarju, ko je prišel kropit našo mamo. Komaj je še hropel, tisti bomboni niso bili niti Blažev žegen; je menda pa vseglih eno štamperle za duše v vicah ruknil. Zdi se mi, da se potem ni več kaj dosti obotavljal in jo je še istega leta mahnil za našo staro mamo.

Nadalje se spominjam Pepetovega in Mickinega hišnega zvonca s tistim ubijalskim zvokom. Njega brrrrr je paral ušesa, brbral pa je toliko časa, kot si ga tiščal. Kot otrok nisem nikoli vedel ali naj pritisnem na kratko in tvegam, da me ne slišijo (upoštevajoč hrupni bzrzrzrzr zveni kontradiktorno, ja!) ali pa nekoliko pridržim in izpadem neolikan in glup. Ko so me povabili naprej v kuhinjo, se je oko najprej ustavilo na legendarnem pepelniku sredi mize. Dvoprekatni pepelnik – to je bila Amerika. To je bila sanjska igrača … upam si reči vsakega otroka … dokler mi/mu je niso vzeli iz rok.

Pepetu Kataloncu pa od srca privoščim, da se mu čim prej uresniči življenjski sen: odpreti špansko restavracijo sredi Koldinga. Privoščim mu tudi, da bi lahko nekega dne kupil na Danskem paradižnik z okusom paradižnika, a to ni le uresničitev sanj, temveč je utopični optimizem.

FOTO: MARIE JUMELIN