Neumnost človeška je brezmejna

Uvodoma dajem na znanje, da zelo nerad za hrbtom šimfam kar tako podolgem in počez. Vse v smislu Ribničanovega reka, da smo vsi čudni, le vsak po svoje. Toda zadnji incident v stanovanju 202 je izbil sodu dno.

Marie, ena od mojih cimer, ne mara umazanije. Eksaktneje umazanije se boji kot hudič križa. Domnevam, da ima mizofobijo.

Prvi izdajalski simptom je bil pekač, ki smo ga nekoč pozabili pomiti in je v njem (o)stala maščoba pečenke tri dni. Priznam, pogled na "žavtavo" mast res ni bil simpatičen, a bog pomagaj, kaplica prila in zadeva bi bila rešena. – Ampak, ne! Ljuba Micka ga je vrgla v kontejner, ker je: "Izgledal čisto grozno." Poglejte, ni mi žal za pekač, saj smo ga kupili v "genbrugs butiku" (torej rabljenega) za simboličnih 10 kron, ampak ravno to je višek ironije. Samo mislimo si lahko, kaj so z njim počeli v prejšnjem gospodinstvu …

Podobna zgodba se je ponovila ob spomladanskem generalnem čiščenju. Jaz sem imel kopalnico čez, cimra kuhinjo. Čistilna akcija je potekala brez zapletov, dokler ni Marička prišla do nape. Ne le, da se je ni pritaknila, še pogledat je ni upala.

Pika na i, kronski dokaz moje domneve in incicent iz uvoda pa je bilo nedavno čiščenje sifona v odtoku tuša. Trivialno opravilo, ki ne vzame več kot minutke in para vatiranih palčk je bilo prevelik zalogaj za čečo iz sosednje sobe – raje se ni stuširala.

Ob vsem tem opazka njene babice: "Hej fant, je fino da imaš dve dekleti za sostanovalki, da malo pokomandirajo in sem ter tja počistijo stanovanje," izzveni kot neslana šala.

(Nadaljevanje prihodnič …)

FOTO: FLOWmarket